Pritrkavanje
Pritrkavanje
| 05.08.2012, 21:13
V oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo z dr. znanosti Mojco Kovačič predstavili umetnost pritrkavanja in novo zvočno izdajo Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU.
Do 90-ih let se je s to tematiko na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU ukvarjal Julijan Strajnar in leta 1985 izdal zgoščenko, posvečeno pritrkavanju. Ta je bila med pritrkovalci in v širši javnosti lepo sprejeta in kmalu, kljub kasnejšemu ponatisu, razprodana. Na GNI ZRC SAZU se niso odločili za ponatis, ampak za izdajo nove. Najnovejše terenske raziskave dr. Mojce Kovačič so prinesle nova spoznanja o pritrkavanju, z novimi zvočnimi primeri (posnetki so nastali po vsej Sloveniji in v zamejstvu, v Italiji) pa dopolnjujejo prikaz raznolikosti in bogastva te prakse pri nas.
Pritrkavanje je igra na cerkvene zvonove. Igra se najpogosteje na ta način, da pritrkovalci primejo za kembelj (železno palico znotraj zvona) in v določenih ritmičnih vzorcih igrajo ob obod zvona. Po nekaterih krajih igrajo na zvonove tudi s kladivi, zlasti na Koroškem in Štajerskem, kar je posledica manjšega števila zvonov v zvoniku. Še eno pravilo velja za pritrkavanje in sicer, da se nikoli ne oglasita dva zvona hkrati (čeprav je dr. Mojca Kovačič naletela tudi na izjeme). En pritrkovalec igra lahko tudi na dva zvona, tri, pa tudi štiri hkrati. Pri tem si pomaga z vzvodi. Po drugi strani pritrkavanje pomeni tudi glasbo – to so ritmični obrazci, ki nastanejo s pritrkavanjem in jim pravimo pritrkovalske viže. Po Sloveniji najdemo različne izraze za pritrkavanje: najbolj splošno je pritrkovanje ali pritrkavanje (ta se je najbolj uveljavil in uporabil kot strokovni termin s prvo strokovno knjigo Ivana Mercine iz leta 1926), penkanje, nabijanje, trjančenje, klenkanje, kantkananje, tintinanje.
Viri govorijo, da je bilo pritrkavanje kot ustaljena praksa močno prisotno že v začetku 19. stoletja. Prvi zapisi so iz leta 1926, ko je Ivan Mercina izdal knjižico Slovenski pritrkovavec. Prvi del knjige je namenjen strokovnemu delu, drugi del pa vsebuje zapise pritrkovalskih viž v številčni obliki.
Poznamo dva tipa pritrkovalskih viž; pri prvem se udarci delijo na glavne in stranske vloge, oziroma na tri vloge (npr. en pritrkovalec udarja nek metrum - glavne udarce, drugi mu odgovarja in tretji gosti). Pri drugem tipu viž so vsi udarci enakovredni in ta tip najpogosteje posnema kakšno melodijo (npr. Abraham ma sedem sinov, En hribček bom kupil, Radecki marš …).
Pritrkovalske viže ločimo tudi glede na pozicijo zvonov, s tehničnega vidika, na stoječe in na leteče viže. Pri stoječih vižah so vsi zvonovi pri miru in pritrkovalci igrajo na način, da primejo za kembelj in igrajo na obod zvona. Pri letečih vižah pa eden zvon, navadno je to največji, leti; to pomeni, da ga zanihajo, na druge pa igrajo. Leteči zvon zanihajo ročno ali pa z elektromotorjem. Pri letečih vižah je zanimiva še ena tehnika, ki je kar težko izvedljiva, in sicer tehnika lovljenja kemblja (z vrvjo med nihanjem zvona ulovijo kembelj, da ta za nekaj časa neha udarjat ob obod zvona, ostali pritrkovalci nadaljujejo z igranjem in potem ga spet spustijo).
Pritrkovalci viže poimenujejo na različne načine. V imenu nekaterih viž prepoznamo strukturo le-teh; (npr. v pet, na pet, petka, pet naokoli … - pet ponazarja glavne udarec v viži). Največ viž se poimenuje številčno; npr. u dva, na štiri, štirka, sedem, sedemka … - te številke najpogosteje pomenijo število glavnih udarcev v viži. Pogosto se vsaj ena viža imenuje tudi po zavetniku farne cerkve; npr. Marjetna.
Razlik med preteklostjo in sedanjostjo v načinu igranja ni, razen da danes mladi pritrkavajo veliko bolj organizirano. To je posledica stanja v družbi, saj imajo mladi večje možnosti komunikacije, srečujejo se na srečanjih pritrkovalcev, hodijo na poletne šole, obstajajo pritrkovalska društva, finančno stanje je boljše, v cerkvah imajo nove zvonove, mnogi tudi miniaturne zvonove, da na njih vadijo ... Veliko mladih je danes glasbeno šolanih, kar verjetno vpliva na njihovo željo po bolj kompleksnem izražanju. Morda so bile v preteklosti te viže bolj namenjene ritualu in se je nek manjši ritmični vzorec ponavljal. Danes pa pri mladih zasledimo, da igrajo veliko bolj kompleksne viže in sta tako glasbena funkcija in ustvarjalnost bolj v ospredju. V povezavi s tem so na voljo tudi notni zapisi.
Od 80-ih let 20. stoletja so bolj prisotna srečanja pritrkovalcev na Slovenskem. Pritrkovalsko društvo slovenskih bogoslovcev je bilo ustanovljeno v tistem času in oni so začeli z organizacijo srečanj, ki so se obdržala do danes. Organizirajo jih na pokrajinski ravni in na njih izberejo nekaj skupin, ki se predstavijo na državnem srečanju, ki je vsako leto septembra. Potem so še srečanja v lokalnih organizacijah ali pa tekmovanja, ki so se začela že v 70-ih letih prejšnjega stoletja v Italiji pri sv. Roku. Kasneje so ta tekmovanja zaradi rivalstva spremenili v srečanja. Danes je pogosta praksa, da se pritrkovalci z miniaturnimi zvonovi pokažejo ljudem.
Čeprav se je zvonenje v 80-ih prejšnjega stoletja elektrificiralo, se je pritrkavanje vseeno ohranilo. Pritrkava se za cerkvene praznike, obeležuje se tudi nekatere posvetne praznike. Pritrkava se navado že dan pred praznikom, v poletnem času ob 16. uri, v zimskem času pa ob 15. uri. Pritrkavajo ob slovesnostih svetega obhajila, birme, ob porokah, pogosto je s pritrkavanjem obeležena tudi smrt pritrkovalca.
Za pritrkavanje je dolgo časa veljalo, da je to le slovenska posebnost. Viri so pokazali, da na podobne načine pritrkavajo tudi v nekaterih krajih v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji, Švici, na Hrvaškem, Nizozemskem, Švedskem. Posebnost slovenskega pritrkavanja pa je skupinsko pritrkavanje, da vsak pritrkovalec pritrkava na svoj zvon. Ta način pritrkavanja je prisoten ponekod tudi drugod, vendar bistveno manj.
