Duhovne misli papeža Benedikta XVI. o sv. Klari Asiški

Cerkev na Slovenskem | 11.08.2012, 06:16

Duhovne misli papeža Benedikta XVI., ki jih je v preteklosti izrekel na praznik sv. Klare Asiške so zbrali sodelavci Radia Vatikan.

Papež Benedikt XVI. je med katehezo septembra 2010 o sv. Klari Asiški dejal: "Ena tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne dati odločilen zagon za obnovo Cerkve."

Deviška nevesta Kristusa

Klara se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu in bogastvu, da bi živela ponižno in v uboštvu ter se oklenila tistega načina življenja, ki ga je ponujal Frančišek Asiški. Čeprav so njeni sorodniki, kakor je bilo takrat v navadi, pripravljali poroko s kakim pomembnim človekom, je Klara pri osemnajstih letih s pogumnim dejanjem, ki sta ji ga navdihnila globoko hrepenenje po hoji za Kristusom in občudovanje Frančiška, zapustila očetno hišo in se samo v spremstvu prijateljice na skrivaj pridružila manjšim bratom pri cerkvici Porciunkuli. Bil je večer cvetne nedelje 1211. Med splošno ganjenostjo je bilo opravljeno zelo simbolično dejanje: Frančišek ji je, medtem ko so njegovi tovariši držali v rokah prižgane bakle, ostrigel lase in Klara je oblekla grobo spokorniško obleko. V tem trenutku je postala deviška nevesta Kristusa, ponižnega in ubogega, in se mu je povsem posvetila.

Prvo zapisano Vodilo

Zlasti na začetku svojega redovnega izkustva je imela Klara v Frančišku ne le učitelja, ampak tudi bratskega prijatelja. Prijateljstvo med tema svetnikoma se kaže kot zelo lep in pomemben vidik. Ko se srečata dve čisti in od iste ljubezni do Boga vžgani duši, iz vzajemnega prijateljstva zajemata močno spodbudo za hojo po poti popolnosti. Prijateljstvo je eno najplemenitejših in najbolj vzvišenih čutenj, ki jih božja milost očisti in preobrazi.

Potem ko je nekaj mesecev preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.

Svetniki – veliki dobrotniki človeštva

V samostanu pri sv. Damijanu je Klara junaško živela kreposti, ki bi morale zaznamovati vsakega kristjana: ponižnost, duha pobožnosti in spokornosti, ljubezen. Čeprav je bila predstojnica, je hotela sama streči bolnim sestram in se je lotevala tudi najnižjih opravil: ljubezen namreč premaguje vsak odpor; kdor ljubi, z veseljem opravi vsako žrtev. Njena vera v evharistično resnično navzočnost je bila tolikšna, da se je dvakrat zgodil čudež. Zgolj s tem, da je pokazala Najsvetejše, je odgnala saracenske najemniške vojake, ki so bili na tem, da napadejo samostan sv. Damijana in oplenijo Assisi. Tudi ti dogodki so nagnili papeža Aleksandra IV., da jo je razglasil za svetnico že dve leti po smrti, leta 1255.