Plesno izročilo Prekmurja in Porabja
Slovenske ljudske plesne viže Prekmurja in Porabja
V oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo se z dr. znanosti Rebeko Kunej pogovarjali o plesu in plesnem izročilu Prekmurja in Porabja ter predstavili novo zvočno izdajo Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU.
Avtorja zgoščenke Slovenske ljudske plesne viže: Prekmurje in Porabje sta dr. Rebeka Kunej in dr. Drago Kunej, sodelavca Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani, ki sta pripravila tudi izbor zvočnega gradiva iz omenjenega inštituta.
Dr. Rebeka Kunej je na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani zaposlena dobrih deset let. Predmet njenega raziskovanja je ples in plesanje na Slovenskem, v povezavi z ljudskim plesom, pa tudi z globalizacijo in s pojavnimi oblikami drugih plesov pri nas ali naših po svetu. Ob teh raziskavah in želji, da bi del bogatega zvočnega gradiva vrnili med ljudi, je prišlo do pobude in realizacije serije zgoščenk z naslovom Slovenske ljudske plesne viže. S terenskim snemanjem ljudske glasbe so sodelavci inštituta začeli od ustanovitve inštituta, še pred vojno, oziroma po vojni, ko so dobili magnetofonski trak v 50-ih letih. Po drugi strani pa se je dr. Kunej srečevala s knjigami ljudskega plesa Polka je ukazana, njenega predhodnika, raziskovalca ljudskega plesa, gospoda prof. Mirka Ramovša. To je serija sedmih knjig, v katerih so po pokrajinah predstavljeni slovenski ljudski plesi; ob opisih plesov so zapisane tudi melodije.
Pričujoča zgoščenka, ki predstavlja plesno izročilo Prekmurja in Porabja, obsega (poleg ostalih) zvočno podobo tistih plesnih viž, ki so zapisane v knjigi Mirka Ramovša. Vsi posnetki so iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in avtorja nanjo nista uvrstila novejšega gradiva. Ti posnetki preteklih raziskovalcev niso nastali z namenom, da se bo to nekoč publiciralo, zato na njih v ozadju pogosto slišimo različne „moteče“ zvoke (bitje ure, vpitje otrok, ...). Imajo pa zato veliko dokumentarno vrednost, saj so bile nekatere viže posnete ob nekem plesnem dogodku ali plesni zabavi (npr. svatbi). Najstarejši posnetki so iz leta 1955.
V repertoarju slovenskih ljudskih plesov Prekmurja in Porabja se odraža specifičnost enega območja, po drugi strani pa vpetost v širši slovenski prostor. Tako je repertoar na eni strani sestavljen iz splošno znanih plesov, razširjenih tudi drugod po Sloveniji, pa tudi iz plesov, značilnih le za to območje; npr. šamarjanka, sotiš, Marko skače, tkalečka.
Ljudski plesi Prekmurja in Porabja danes živijo zaradi delovanja številih folklornih skupin na tem območju. Sami po sebi zaradi drugačnega način življenja ne živijo več v takšni obliki kot so živeli nekdaj. Res pa je, da šamarjanko in sotiš še danes plešejo na veselicah, seveda če igrajo muzikanti iz domačega okolja, ki plesa poznata. Omeniti velja še Beltinški folklorni festival, ki že vrsto let predstavlja gonilno silo delovanja številnih folklornih skupin v Prekmurju in Porabju in ni pomemben samo za severovzhodni del Slovenije, ampak predstavlja pomemben festival v vseslovenskem okviru, saj je del programa posvečen državnemu srečanju odraslih folklornih skupin.
Zvočnost, ki jo predstavlja zgoščenka Slovenske ljudske plesne viže Prekmurja in Porabja je pogojena s tem, kaj so predhodni raziskovalci inštituta posneli na terenu. Kljub želji obeh avtorjev, nista mogla predstaviti vsega, kar sta lahko razbrala iz raznih sekundarnih virov (npr. slikovnih virov), kjer so bile dokumentirane različne zasedbe glasbil. Tako so na zgoščenki prevečkrat predstavljene t.i. bande, čeprav so obstajale tudi drugačne zasedbe godcev, ki so v preteklosti prav tako igrali za ples v severovzhodnem delu Slovenije. Bila sta omejena na arhivsko gradivo in zavedata se, da se ta zvočnost verjetno razlikuje od tiste, ki je bila nekoč.
Tretja zgoščenka iz serije Slovenske ljudske viže: Prekmurje in Porabje je namenjen tistim, ki se ukvarjajo z ljudskim plesom v folklornih skupinah, tistim, ki so jim slovenske ljudske viže vir za ustvarjanje drugačne glasbe in vsem, ki se s pomočjo takšne zgoščenke spominjajo „starih“ časov.
Na Glasbenonarodopisnem inštitutu želijo, da bi s serijo zvočnih izdaj slovenskih ljudskih plesov nadaljevali. V načrtu imajo zgoščenko, ki bi prinesla zvočne zapise Gorenjske, deloma tudi Dolenjske.
