Leto 1982 prelomno za odnose med Vatikanom in Veliko Britanijo
Svet
Velika Britanija je v soboto ob obilnem deževju začela štiridnevno proslavljanje 60-letnice vladavine britanske kraljice Elizabete II. Obeleženje druge diamantne obletnice v zgodovini britanske monarhije se je v središču Londona začelo s pozdravnim streljanjem kraljeve čete s salvami. Jubileja se bodo posebej spomnili tudi v vseh katoliških župnijah. Na pobudo škofovske konference Anglije in Walesa bodo pri slovesni maši namesto dnevnih beril prebrali odlomek iz Prve knjige kraljev, zatem pa je predvidena posebna molitev za kraljico.
28. maja 1982 je prvič v zgodovini rimski škof stopil na angleška tla, štiri stoletja po prelomu anglikanske Cerkve z Rimom. Čeprav je bil apostolski obisk papeža Janeza Pavla II. načrtovan že dolgo pred letom 1982, bi ga zaradi strašnih okoliščin ob vojni za Falklandske otoke skoraj odpovedali. In tako je imelo 6-dnevno potovanje poljskega papeža v Anglijo, na Škotsko in Valižansko zgodovinske in tudi pastoralne razsežnosti, ki so se osredotočili na sedmere zakramente Cerkve ter na njegov nenehni klic k miru in spravi. Kakor je sam rekel ob prihodu na letališče Gatwick: „Moj obisk je v času napetosti in bojazni, v času, ko je pozornost sveta usmerjena v kočljivi položaj v južnem Atlantiku. Ko sem danes tukaj, ponavljam svoj prisrčen klic, da bi kmalu dosegli takšen dogovor.“
Liverpoolski nadškof Patrick Kelly je bil navzoč pri papeževi maši v Coventryju in se prav posebej spominja takratnih papeževih besed: „Danes je obseg in groza sodobnega vojskovanja – bodisi jedrskega ali ne – popolnoma nesprejemljiv kot sredstvo za uravnavanje razlik med narodi. Vojna bi morala spadati v tragično preteklost, v zgodovino; ne bi smela dobiti mesta na dnevnem redu človeštva za prihodnost.“
Tudi katoliška pisateljica Joanna Bogle v osebnih spominih tega obiska ponavlja vnete prošnje za mir Janeza Pavla II. V spominu ji je ostala preprostost ponavljana papeževe prošnje angleškim katoličanom, naj molijo, in njegovo vztrajanje pri tem, naj redno obiskujejo nedeljsko mašo. V zapisu oba, Joanna Bogle in nadškof Kelly, poudarjata, kako so sprejeli papeža in kako sta bila na čaju s kraljico v Buckinghamski palači. Joanna Bogle tudi nakazuje, kako je Janez Pavel II. pripravljal tla za svojega bodočega naslednika na Petrovem sedežu, Benedikta XVI. skoraj 30 let pozneje.
Oba papeža sta hodila po stopinjah nekega drugega rimskega škofa, Gregorija Velikega. Tistega, ki morebiti ni prečkal kanala, ki loči Anglijo od celine, je pa tja stoletja prej poslal svojega poslanca, natančno leta 595. Ta poslanec ni bil nihče drug kakor sveti Avguštin, čigar navzočnost na Otoku je blaženi Janez Pavel II. omenil pred svojim obiskom srca anglikanske cerkve, canterburyjske katedrale. Ob tej priložnosti ga je sprejel takratni canterburyjski nadškof dr. Robert Runcie, papež pa se je pridružil ekumenskemu bogoslužju, pri katerem je izrekel naslednje besede: „Ob tem prvem papeževem obisku v Canterburyju prihajam k vam v ljubezni, Petrovi ljubezni, prihajam k vam tudi v ljubezni papeža Gregorija, ki je na ta kraj poslal svetega Avguština, da bi Gospodovo čredo pasel pastir. Prav kakor mora storiti vsak služabnik evangelija, tudi jaz ponavljam Učiteljeve besede: 'Jaz sem med vami, kakor tisti, ki streže.' S seboj prinašam vam, ljubljeni bratje in sestre anglikanske skupnosti, upe in želje, molitev in dobro voljo vseh, ki so združeni z rimsko Cerkvijo, o kateri od prvih časov govorijo, da 'predseduje v ljubezni'.“
