Lažna medgeneracijska solidarnost
Jože Bartolj
»Če so se generacije pred nami vzajemno ščitile in varno spravljale pod peruti starejših kolegov, smo mi ostali pod vedrim nebom skupne Evrope. Poziv k odgovornosti razumem kot poziv k polnoletnosti naše generacije. Zdaj nismo več premladi za politiko niti prestari za ideale.« (Valentina Smej Novak, Revija Ona, 12. junij 2012)
V Sloveniji je pogosto slišati sintagmo medgeneracijska solidarnost, ki želi poudariti, kako pomembno je sodelovanje med generacijami za skupno sožitje v družbi v kateri živimo. A vendar bi Sloveniji bolj ustrezal izraz medgeneracijska nesolidarnost. Simptomi so vidni: zadolženost družbe, ki se oklepa svojih pridobljenih pravic na račun prihodnjih generacij, neučinkovit šolski sistem, ki producira vse več brezposelne mladine in daje vtis, da je samemu sebi namen, neučinkovit sodni sistem, ki ščiti velike ribe in nenazadnje konstantno reproduciranje ideološkega boja s strani političnih elit.
Borna zapuščina
V zadnjem času je v javnem prostoru možno slišati vse večjo razočaranost nad generacijami, ki so po osamosvojitvi na tak ali drugačen način krojile usodo te mlade države. Po dvajsetih letih samostojne države nad produktom skoraj nihče ni zadovoljen. Težko je reči, da predvsem zato, ker so bila pričakovanja nerealna ali pa zaradi pregovornega nezadovoljstva Slovencev.
Generacije, ki so prevzele vodenje države in družbe po osamosvojitvi, so, zaslepljene z nepričakovano družbeno in politično močjo, več energije usmerjale v večanje lastnega vpliva in družbeno-ekonomske moči, kot pa v ustvarjanje zdravih temeljev za dolgoročen razvoj države. V tem boju za družbeno-ekonomsko moč pa se je boj med nosilci vedno bolj zaostroval. Po obetavnem začetku se je tako krivulja uspešnosti postopoma začela obračati navzdol. Nedvomno je osamosvojitev Slovenije največji zgodovinski dosežek Slovenije, a generacije, katerim je zgodovina namenila to epsko vlogo, so od tega tudi največ profitirale. Zato je od mlajših generacij vsaj nespodobno pričakovati, da bodo večno hvaležne svojim predhodnikom za prispevek k osamosvojitvi Slovenije, še zlasti ob taki zapuščini po 20 letih. Pri tem pa ne gre le za zapuščino v ekonomskem smislu. Še posebej je ta zapuščina borna v moralnem in etičnem smislu.
Zakon o verski nesvobodi in lov na čarovnice
Tipični vzorec delovanja aktualne politične elite je recimo zadnja domislica skupine poslancev, ki so vložile v parlament novelo zakona o verski svobodi, ki bi ga bilo bolje poimenovati kar zakon o verski nesvobodi. Novela praktično ne rešuje ničesar temveč zgolj priliva ogenj na že tako razgreto ozračje vsesplošne recesije in malodušja. Pri tem pa se sploh ne upoštevajo mnenja tistih skupin, ki se jih zakon najbolj tiče. Celo nasprotno. Vse največje verske skupnosti so se odločno postavile zoper omenjeni predlog.
V tej povezavi je možno razumeti tudi v zadnjem času pospešeno gonjo zoper zasebne šole, ki jih nekateri vidijo kot glavno grožnjo javnemu šolstvu in ki bi naj odžirale prepotrebni javni denar. Nihče pa ne omeni, da je zasebnih šol v Sloveniji le za vzorec. Nazoren je podatek, da na primer zasebni zavodi s področja vzgoje in izobraževanja, katerih ustanovitelj je Katoliška cerkev, za opravljanje dejavnosti osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednješolskega izobraževanja in dejavnosti dijaških domov, skupaj prejmejo manj kot 1 odstotek (!) vseh sredstev, ki jih država namenja za ta namen. Namesto, da se politika ukvarja z resnimi problemi, se opira na preverjene vzorce ideološkega obračunavanja. Očitno je v Sloveniji smrtni greh, če se pojavijo šole z nekoliko drugačno nazorsko usmeritvijo kot monopolna laicistična šola, po meri levičarsko-liberalnega usmerjenega državljana. To, da ponudimo mladim čimbolj kvaliteten in učinkovit izobraževalni sistem, očitno ni prioriteta te družbe. Prednost ima boj za delovna mesta učiteljev in profesorjev ter monopol nad nazorsko usmeritvijo.
Večni mit o komunistični svobodi
Medgeneracijska nesolidarnost se kaže nenazadnje tudi v nenehnem obujanju kultov iz polpretekle zgodovine, ki je povzročila toliko trpljenja slovenskemu narodnemu življu. Če že nismo sposobni priznati in obsoditi enega največjih zločinov nad lastnim narodom, vsaj ne obremenjujmo prihodnje generacije z vsakomesečnimi maškaradami in procesijami, kjer nam skupina starcev pridiga o zmagi osvobodilnega boja, ki nam je prinesel polstoletno ‘svobodo’ pod komunističnim režimom. Kot da se bojijo, da bi mlade generacije začele preveč razmišljati z lastno glavo. Zato jim je potrebno nenehno vbijati v glavo mit o junaški polpretekli zgodovini in svetem gralu NOB.
Prihajajoče generacije se bodo morale sprijazniti, da zapuščina njihovih predhodnikov ni preveč obetavna. A pri tem imajo eno prednost. Na lastne oči lahko vidimo, kam nas je ta drža pripeljala po dvajsetih letih samostojne države. Nove generacije odraščajo v mnogo bolj konkurenčnem, odprtem, globalnem okolju. Imajo mnogo več možnosti, da se preizkusijo in kalijo v mednarodnem okolju, kjer veljajo drugačna pravila.
Največji prispevek, ki ga starejše generacije lahko dajo k medgeneracijski solidarnosti je, da svojim zanamcem pusti, da si sami izbirajo pot prihodnosti in da vzorce mišljenja in delovanja, ki so v največji meri rezultat ‘svobodne’ komunistične preteklosti, obdržijo zase. Na mlajših generacijah pa je, da ne ponovijo napak svojih predhodnikov in z drugačnimi vzorci mišljenja poskušajo obrniti krivuljo spet navzgor.
Več komentarjev na Casnik.si
