Jože Vidic
Naš gost: baritonist Jože Vidic
V sobotni oddaji Naš gost smo gostili pevca, čigar glasbena pot korenini v družini, pevske, glasbene gene je podedoval, s študijem in trdim delom pa tudi bogato nadgradil. Ko smo se v pogovoru ustavili pri klasičnem vprašanju: kolikšen je pri uspehu delež talenta, v primerjavi z deležem trdega dela, je Jože Vidic odgovoril, da je za uspešen začetek in vznik veselja najpomembnejši dar. Ko gre zares, pa prideta na vrsto resen pristop in želja po napredovanju. Zdi se mu, da je delež lahko tudi 95 proti 5 odstotkom. V prid dela!
V pogovoru se je spomnil dveh različnih pristopov, ki jih je bil deležen s strani izvrstnih pevskih pedagogov. Študijska pot se je začela na Srednji glasbeni in baletni šoli, ko je srkal znanje, ki mu ga je posredovala prof. Jelka Strgar. Za mladega pevca je pomembno, da ima učitelja, ki ga zna popeljati preko težav, ki se pojavijo na poti iskanja. „Imel sem srečo! Profesorica me je vedno znova obremenila toliko, kot sem zmogel. Poklic pevca lahko primerjamo s poklicom atleta. Na poti do uspeha je treba ravno prav stopnjevati zahtevnost. Vse se je zdelo nezavedno, pevsko sem zorel, pa nisem vedel kako sem prišel do cilja.“ Prof. Karel Jerič pa je v nadaljevanju poskrbel za drugačen pristop. „Probleme sva razčlenjevala prav filozofsko. Vedno znova sem moral dognati zakaj tako in ne drugače ...“ Kombinacija obojega je, po mnenju Vidica, poskrbela za to, da sta danes njegov pristop in glas takšna, kot sta.
Že v času študija je postal član prve zasedbe Slovenskega komornega zbora, zbora ljubljanske Opere SNG ter komornega zbora Ave. V domačem kraju je ustanovil in vodil kvartet Šmartin ter komorni zbor Cum Anima. Od leta 1995 je umetniški vodja okteta Valvasor. „Ko v svojem poklicu nekaj dosežeš, je prav, da svojemu kraju nekaj znanja tudi vrneš, da pomagaš mladim. Tudi meni so pomagali!“
V letu 2000 je postal stalni član solističnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je uspešno poustvaril več nosilnih baritonskih vlog. Kot obetaven mlad pevec je leta 2002 prejel štipendijo Wagnerjevega sklada.
Jože Vidic se je doma in v tujini uveljavil tudi kot koncertni pevec. Nastopa z različnimi orkestri pod vodstvom uglednih domačih in tujih dirigentov. Od leta 1996 je član Slovenskega okteta, ki ga tudi vodi. „Slovenski oktet se danes ogromno ukvarja s tradicijo zasedbe. Klasični „repetoar Slovenskega okteta“ je stalnica naših koncertov. Hkrati pa je treba vzpodbujati tudi skladatelje današnjega časa. Če ne bo tako, bomo ostali v lastni zgodovini!“
Našega gosta je v zadnjem času zaznamovala vloga Lorenza v Kogojevih Črnih maskah, operi, ki je, za Evropsko prestolnico kulture, nastala v koprodukciji ljubljanske in mariborske Opere. V eni izmed kritik so zapisali, da je Lorenzo vloga, ki predstavlja njegov vrhunec, poustvarjalni vrh. Vidic pravi: „Črne maske so opera, po kateri bodo vse vloge lažje. V vsakem obdobju je bilo nekaj, kar je predstavljalo vrhunec. Vedno je nekaj „največ“. Ko sem pred dvajstemi leti vstopil v Slovenski komorni zbor, je bilo to „največ“, ko sem pred šestnajstimi leti začel peti v Slovenskem oktetu, je bilo to „največ“, ko sem zapel kot solist v Operi, znova …Prišla je Praga, prišle so Renske nimfe. Prav gotovo so Črne maske zelo zahtevna opera, ki od pevca zahteva široko poznavanje glasbenih prvin. Vesel sem, da mi je uspelo dokazati, da nisem le pevec, ampak glasbenik.“
Pogled naprej se skriva v sklepu misli o „največ“: „V vsakem obdobju je stopnička, na katero stopiš. Upaš, da za njo prihaja nova, sveža, nekoliko višja. Potruditi se je treba, jo poiskati in skušati stopiti nanjo. Pripravljen moraš biti na nov korak.“
Jože Vidic nam je zaupal in nas skušal naučiti, da je glasba povsod, da je glasba vse, kar nas obdaja. Če se odločiš, da jo boš odrinil iz svojega življenja, si naredil napako. Glasba je v nas!
