Irski nadškof Martin o delitvah v tamkajšnji Cerkvi

Svet | 15.05.2012, 11:12

Mednarodni evharistični kongres v Dublinu na Irskem bo čez mesec dni, med 10. in 17. junijem. Po besedah nadškofa škofije gostiteljice monsinjorja Diarmuida Martina lahko veselo praznovanje kongresa pripomore tudi k temu, da se bodo irski katoličani vrnili k zakramentalnemu življenju Cerkve.

Natanko mesec dni pred začetkom 50. mednarodnega evharističnega kongresa je nadškof Diarmuid Martin v pogovoru z vatikanskimi novinarji odgovarjal na vprašanja o delitvah, ki ta čas oblegajo Cerkev na Irskem. A te ne smejo zasenčiti tega, kar je v resnici največja potreba tamkajšnje Cerkve: to je klic, da prinese Kristusa ljudem. Za to bodo potrebna nova pastoralna sredstva in v tem smislu je priprava na kongres izkušnja učenja. Delitve, ki jih je v svojem nagovoru novinarjem omenil nadškof, imajo vrsto vzrokov: vsepričujočo stvarnost pohujšanja zlorab otrok; izsledke apostolske vizitacije, dialog z združenjem katoliških duhovnikov; stalna pot Cerkve v notranji prenovi in posledične napetosti, ki ob tem nastajajo znotraj občestva. "Splošna krize Cerkve na Irskem ni zaradi spolne zlorabe otrok, ne zaradi posameznika, ampak je veliko globlji izziv."

Voditelj največje irske nadškofije je govoril tudi o tedenskih protestih zunaj pro-katedrale svete Marije v Dublinu, vendar je dodal, da prihaja do postopne spremembe. „Tudi v sekularizirani Irski priznavajo, da je kongres pomemben dogodek za katoliško Cerkev, ki ga morajo spoštovati tudi drugi.“ Nadškof je še opozoril, da na zakramente ne smemo gledati le kot na družbene dogodke, ampak kot cerkvene stvarnosti. „Spomnim se prvih besed papeža Janeza XXIII. v njegovi čudoviti pridigi na 2. vatikanskem cerkvenem zboru. To so bile besede Gaudet Mater Ecclesia! 'Veseli se, mati Cerkev!, in spet moramo dobiti malce tega. Papež Janez je v isti pridigi govoril o prerokih pogubljenja, ki v tem, kar se dogaja, vidijo le mračnost in uničenje. Cerkev je vedno hodila skozi ta proces, da se mora prenavljati in ta kongres ne bo dokončni dogodek, ampak je prispevek. V prvi krščanski skupnosti je bila med kristjani Beseda, evharistija in dobrodelnost in občestvo, bili so velikodušni med seboj in do drugih.“

„Učenje ob zgledu prve krščanske skupnosti,“ je za konec dejal nadškof, „lahko pripomore k posebnemu življenjskemu slogu, in če bo evharistični kongres v Dublinu le skromen prispevek k temu, bo dovolj.“