Lambert Ehrlich, 70. obletnica umora

Slovenija | 25.05.2012, 15:17 Tone Gorjup

Društvo Slovenski katoliški izobraženci in Nova Slovenska zaveza vabita nocoj ob 21. uri pred nekdanjo Ljudsko kuhinjo na Streliško ulico v Ljubljani, kjer se bodo zbrali na predvečer obletnice smrti prof. dr. Lamberta Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica. Jutri bo namreč minilo 70 let od umora duhovnika, ki ga prištevamo med slovenske pričevalci za vero.

Že včeraj so se svojega nekdanjega profesorja in dekana Lamberta Ehrlicha spomnili na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer so pripravili spominsko akademijo. Slavnostni govornik je bil profesor Justin Stanovnik, ki je spomnil na njegovo vizionarstvo, izostreno oko in odprte roke za socialno šibke ter vstop v politiko, kjer se je zavzemal za samostojno in neodvisno Slovenijo. Ustavil se je tudi pri dnevniških zapisih Cirila Žebota, ki so nastali na dan umora in v naslednjih dneh ... Na Teološki fakulteti so že ob 60. obletnici Ehrlichove smrti postavili njegov doprsni kip, delo Draga Tršarja, zdaj pa se ga vsako leto spomnijo s krajšo slovesnostjo. Jutri, na dan obletnice umora Ehrlicha, pa Nova Slovenska zaveza skupaj z Društvom Slovenskih katoliških izobražencev pripravlja v Zavodu Sv. Stanislava v Ljubljani simpozij o tem velikem Slovencu. Na njem bodo spregovorili Janez Juhant, Stane Granda, Tamara Griesser Pečar, Ivo Kerže, Aleš Maver in Justin Stanovnik. Lamberta Ehricha se bomo spomnili tudi v sobotnem programu Radia Ognjišče. Ob 16. uri bomo ponovili del predavanja akademika Kajetana Gantarja o Ehrlichu, ki ga je imel 6. avgusta 2006 na Svetih Višarjah, na tradicionalnem srečanju rojakov iz domovine, zamejstva in zdomstva.

Iz izjave Društva Slovenskih katoliških izobražencev in Nove Slovenske zaveze

Z dolžnim spoštovanjem in zahvalo, prižiganjem sveč in molitvijo se bomo na kraju dvojnega umora spomnili velikega Slovenca in njegovega tedaj naključnega spremljevalca (načrtovan je bil umor dr. Cirila Žebota, ki je profesorja običajno spremljal na poti iz Akademskega doma sv. Cirila). Umor eminentnega profesorja ljubljanske univerze, požrtvovalnega duhovnika, javnega in družbenega delavca, podpornika misijonov in vzgojitelja študentov je vodstvo Osvobodilne fronte zaupalo Varnostno-obveščevalni službi, ki jo je vodila Zdenka Kidrič Armić, atentat pa sta izvedla Franc Stadler in Kamilo Kratochwill.

Profesor dr. Ehrlich je kot duhovnik in katoliški izobraženec ostro in dosledno nastopal proti komunistični ideologiji ves čas svojega delovanja, zlasti pa od sredine tridesetih let naprej, ko so komunisti okrepili svoje delovanje v dijaških in študentskih krogih. Njegova katoliška in življenjska usmerjenost ter poklicna odličnost je bila komunistom velik trn v peti, ki ga je bilo treba nujno odstraniti.

Dr. Ehrlich je doživljal nemški in italijanski nacionalizem, ki je ogrožal slovenski živelj na stičišču treh narodnosti, in si živo prizadeval za čimvečjo narodno ozaveščenost in istovetnost svojih rojakov. Leta 1908 je na Koroškem ustanovil Slovensko krščansko-socialno zvezo, ki deluje še danes. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1920-1921 je v Parizu in Oxfordu opravil etnološke in verstveno-primerjalne študije, od leta 1922 pa do svoje smrti je bil redni profesor primerjalnega veroslovja na ljubljanski teološki fakulteti. V tem času je bil plodovit pisec, vsestransko se je zavzemal za reševanje družbenih vprašanj tedanjega časa ter sodeloval na mnogih domačih in mednarodnih srečanjih. Deloval je pri Slovenski dijaški zvezi, pri Akademski zvezi, pri marijanski kongregaciji za akademike ter pri akademskem klubu Straža, kjer je bil njen duhovni vodja.

Njegova velika skrb je bila vzgoja pristne krščanske osebnosti, ki ima dolžnost, da se dejavno vključuje v narodno in socialno življenje in tako po Stvarnikovem naročilu sooblikuje podobo sveta.

Študente je v poletnem času zbiral na Višarjah, kjer jih je navdihoval za ideje o samostojni Sloveniji v okviru srednjeevropske povezave držav. V pridigi študentom poleti leta 1933 pravi: “... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ...” Taka politična vizija seveda ni bila po volji niti tedanji prosrbski Jugoslaviji niti kasnejši komunistični partiji.

V času italijanske okupacije je kazal globoko zaskrbljenost za usodo slovenskega naroda. Zavedal se je kaj pomeni revolucionarno nastopanje komunistov v času okupacije in je svoje odklonilno stališče do komunistov in Osvobodilne fronte odkrito in javno izražal.

V dveh svojih spomenicah z dne 1. aprila 1942 in 14. aprila 1942 je pri italijanski okupatorski oblasti protestiral zaradi slabih razmer v Ljubljanski pokrajini in zoper nasilje, ki sta ga izvajala italijanska vojska in komunistična Varnostno-obveščevalna služba. Z veliko skrbjo in tenkočutnostjo se je zavzel za varno in čimbolj znosno življenje prebivalstva v času italijanske okupacije in komunistične revolucije oziroma državljanske vojne. Nedvomno je bilo to veliko in pogumno dejanje dr. Ehrlicha; z njim pokazal komu so resnično mar narodove koristi in koga vodijo pri tem le sebični nameni. Namesto priznanja si je nakopal obsodbo izdajalca, kolaboranta in “klerofašista” in nazadnje smrtno obsodbo in postal ena od številnih žrtev boljševiškega nasilnega pohoda na oblast, ko na protikomunistični strani še ni bilo nobene legalno organizirane obrambe (prva vaška straža je bila ustanovljena 17. julija 1942). Kako so komunisti in njihovi zavezniki v OF sprejemali in opravičevali likvidacije svojih nasprotnikov opisuje Edvard Kocbek: “... Vidim pred sabo mrtvega Ehrlicha, s katerim sem se svoj čas veliko razgovarjal. Kljub temu, da je vedno bolj drsel v slovenski fašizem, bi lahko ta zanimivi mož še živel, če bi nas fašizem ne postavljal pred neizprosno izbiro: življenje ali smrt ... Likvidacija ni samo pravična kazen za kolaboracijo z izdajalci, temveč tudi uveljavljanje nove pravice in prava.”

Take očitne laži in boljševiške diskvalifikacije, kršenje temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel naše zahodne, krščanske civilizacije so bili trhli temelji totalitarnega sistema. Pol stoletja po smrti prof. dr. Ehrlicha se je sistem laži zrušil ... profesorjeve vizije pa so vzniknile v življenje.

Imamo samostojno državo Slovenijo, vključeno v evropske povezave ... imamo državo Slovenijo, kakršna se je rojevala na Svetih Višarjah ... imamo pa tudi državo Slovenijo, ki še ni postavila prof. dr. Ehrlicha na vidno mesto zaslužnih Slovencev in še čaka na to dejanje.

V spomin velikanu slovenskega naroda prižgimo svečo na Streliški ulici v Ljubljani, v petek, 25. maja 2012 ob 21. uri !