Papež vodil obrede velikega petka
Svet
Obredi velikega petka, s katerimi se Cerkev spominja Jezusovega trpljenja in smrti, so se v baziliki sv. Petra začeli ob 17. uri. Tako kot vsako leto jih je vodil papež Benedikt XVI., pridigal pa papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Besednemu bogoslužju je sledilo čaščenje križa, postavljenega pred glavni oltar Petrove bazilike. Pred križ je najprej pokleknil in ga poljubil sveti oče, za njim pa so ga počastili kardinali, škofje, diakoni in predstavniki diplomatskega zbora.
Pridiga velikega petka je odmevala v duhu besed iz knjige Razodetje: „Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov“ (Raz 1,18). P. Cantalamessa je dejal, da bogoslužje velikega petka obnavlja dogodek Jezusovega trpljenja in smrti. Nihče ni nikoli bil živ navzoč pri obletnici svoje lastne smrti, razen Kristusa, ki je vstal od mrtvih. Samo on lahko pove: „Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov“ „V tem dnevu, ko obiskujemo Božje grobove, moramo biti pozorni, da ne bomo deležni graje, ki jo je Vstali namenil pobožnim ženam v velikonočnem jutru: Kaj iščete živega med mrtvimi?“ je dejal papeški pridigar. Bogoslužni spomin dogodek naredi bolj resničnega od samega zgodovinskega dogodka. Za nas, ki dogodek živimo „po Duhu“, je ta lahko bolj resničen kot za tiste, ki so ga živeli „po mesu“, še preden je Sveti Duh Cerkvi razodel polnost pomena. „Mi ne obhajamo obletnice, ampak skrivnost,“ je zatrdil p. Cantalamessa. Pri praznovanju obletnice se z versko slovesnostjo izpostavi določen dan v letu, katerega se spominjamo s samo obletnico; pri obhajanju skrivnosti pa se nek dogodek ne samo obeležuje, ampak se ga spominja na način, da se razume tudi njegov smisel in se ga pobožno sprejme. Ne gre torej le za sodelovanje pri neki predstavitvi, ampak za razumevanje pomena, gre za prehod od gledalca k igralcu. Na nas je torej, da izberemo, katero vlogo želimo igrati v igri, je nadaljeval p. Cantalamessa, kdo želimo biti: Peter, Juda, Pilat, množica, Simon, Janez, Marija. Nihče ne more ostati nevtralen: s tem, da ne zavzamemo stališča, zavzamemo zelo jasno stališče, namreč Pilatovo, ki si je umil roke, ali stališče množice, ki je dogajanje gledala od daleč. Papeški pridigar je spodbudil, da ko se zvečer vrnemo domov in nas bo kdo vprašal, kje smo bili, odgovorimo – vsaj v svojem srcu – : Na Kalvariji.
Med osebami, s katerimi se lahko poistovetimo, je p. Cantalamessa izpostavil desnega razbojnika. Ta se po njegovih besedah v celoti izpove grehov. Svojemu tovarišu, ki žali Jezusa, pravi: „Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega“ (Lk 23,40). Desni razbojnik se pokaže kot dober teolog. Samo Bog, če trpi, trpi popolnoma nedolžen, vsak drug trpeči pa mora povedati „Jaz trpim po pravici“, kajti četudi ni odgovoren za dejanje, za katerega je obtožen, ni nikoli v celoti brez krivde, je povedal p. Cantalamessa in dodal, da je samo trpljenje nedolžnih otrok podobno trpljenju Boga in je zato tudi tako skrivnostno in tako sveto. Desni razbojnik nam kliče: Storite kot jaz, pridite na plano, priznajte svoje grehe; doživeli boste veselje, ki sem ga doživel jaz, ko sem slišal Jezusove besede: „Danes boš z menoj v raju“ (Lk 23,43).
Vir: Radio Vatikan
