Taizejsko srečanje v Ljubljani končano
Štiridnevno Taizejsko srečanje, ki je te dni potekalo v Ljubljani, se končuje. Srečanje, ki se ga je udeležilo več kot tisoč mladih iz Slovenije in drugih evropskih držav, se je sklenilo s skupno molitvijo udeležencev v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Voditelj skupnosti Taize, prior brat Alois je mladim v teh dneh veliko govoril o zaupanju v Boga, ki v sodobnem, hitro spreminjajočem se svetu lahko postane izvir življenja.
Brat Alois je povedal, da je v času, ko se naša družba izjemno hitro spreminja in se sooča z negotovostjo in ekonomskimi težavami, ključno, da spoznamo, da materialne dobrine, čeprav pomembne, niso edino merilo človeka. Poudaril je, da je osrednja duhovna razsežnost.
Nagovor br. Aloisa, ponedeljek, 30. april 2012
Objavil Taizé Ljubljana
Ta dva dneva sem veliko govoril o zaupanju v Boga. Ker se naša družba izjemno hitro spreminja in se sooča z negotovostjo in ekonomskimi težavami, je res ključno, da spoznamo, da materialne dobrine, čeprav pomembne, niso edino merilo človeka. Duhovna razsežnost je osrednja, in zaupanje v Boga lahko postane izvir življenja.
Toda zaupanje v Boga, vera, ni beg od sveta. Cerkev ni ločena od družbe. Bog pošilja vse, ki verujejo vanj, v svet, da postanejo sol zemlje, kvas zaupanja in miru.
Zato želimo bratje z življenjem v naši mali taizejski skupnosti izraziti, da sta zaupanje v Boga in iskanje zaupanja med ljudmi neločljivo povezana.
Nihče, nobena družba ne more živeti brez zaupanja. Toda zaupanje ni naivno ali enostavno. Kadar izberemo zaupanje, to ne pomeni, da si zatiskamo oči pred vsem, kar je v svetu narobe, temveč da se zavedamo, da nam je Kristus zapustil dediščino nove solidarnosti, ki zajema vso človeško družino.
Med narodi in celinami, celo med kristjani so zidovi. Zidovi so tudi v naši bližini in celo v človeških srcih. Da bi lahko podrli te zidove, se moramo potruditi in črpati iz izvirov zaupanja.
Kako lahko celo mi, kristjani, ostajamo razdeljeni v različne veroizpovedi in včasih tudi znotraj iste Cerkve v različna gibanja, skupine ali prepričanja? Gremo celo tako daleč, da se nam naša razhajanja ne zdijo več škandal!
Seveda bodo vedno obstajale najrazličnejše duhovnosti in tradicije. Toda tako smo že vdani v usodo, da je ta raznolikost postala izgovor, da ne iščemo več vidne edinosti.
Iskanje edinosti pomeni, da se odpremo in sprejmemo darove drug od drugega, da odkrijemo tisto najboljše, kar je Bog položil v sočloveka. To pa pomeni, da moramo predvsem več moliti skupaj. Če se pogosteje srečujemo pri skupni molitvi, že omogočamo Svetemu Duhu, da nas zedinja.
Podreti pa bi morali še druge zidove. Evangelij nas opominja, da je Kristus solidaren z najrevnejšimi. Čaka nas v lačnih, bolnih ali zapuščenih. Kako lahko živimo v solidarnosti tudi z njimi?
Ob pretresih v svetovnem gospodarstvu se nam porajajo vprašanja. Neenakosti, celo v bogatih družbah, pa tudi nenadzorovano izkoriščanje naravnih virov so izvir jutrišnjih konfliktov. Predstavljajo težko breme za prihodnje rodove. Neodgovorno bi bilo, če bi zanikali to dejstvo.
Rešitve ne bodo samo tehnične. Trenutni družbeni nemir kliče po spremembah v naših življenjih. Delitev materialnih dobrin je nujna. V družbah, kjer vlada blaginja, se bomo morali naučiti, da bomo zadovoljni z manj, da bomo iskali osebno izpolnitev predvsem v odnosih in ne v kopičenju dobrin.
Vse to zahteva odrekanje. Toda ali obstaja resnična svoboda, ali obstaja globoka in trajna radost brez odpovedovanja?
Rad bi vam povedal nekaj besed o tem, kako sem skupaj z nekaterimi brati in mladimi obiskal nekaj cerkvenih voditeljev pred Veliko nočjo.
Na Svetovnem svetu Cerkva v Ženevi smo govorili predvsem o tem, kako bi lahko okrepili molitev s kristjani različnih ločin in s tem pokazali, da že sedaj pripadamo drug drugemu.
Kmalu zatem smo obiskali Rim in se tako kot vsako leto srečali s papežem Benediktom na zasebni avdienci. Ganilo me je, kako toplo me je sprejel ta starejši mož, ki se sooča s toliko vprašanji in na videz neobvladljivimi razmerami.
Papeža je zelo zanimalo mednarodno srečanje mladih, ki ga pripravljamo v Ruandi v novembru. In nadvse se veseli, da nas bo lahko ob koncu leta sprejel v Rimu na evropskem srečanju mladih. Takrat se nam bo pridružil pri molitvi v baziliki Svetega Petra. Že lani nam je papež napisal: “V Rimu vas bomo toplo sprejeli.”
Ko se v Taizeju srečujemo s kristjani iz številnih dežel, spoznavamo, da si mnogi želijo, da bi naše cerkvene skupnosti živele evangeljsko veselje in preprostost, da bi živele v duhu občestva in sprave. Tako bi Kristusovo usmiljenje lahko zasijalo v svetu.
Vsi lahko pomagamo oblikovati obličje cerkve tako, da se skušamo poglobiti v življenje zaupanja in občestva v naših skupinah in župnijah.
Končal bom z vprašanjem, s katerim se v Taizeju veliko ukvarjamo in ga zdaj predajam vam: kako lahko z zelo preprostimi dejanji dosežemo večjo povezanost vseh, ki ljubijo Kristusa, in odpremo naša občestva tistim, ki Kristusa ne poznajo?
Po tem občestvu in evangeljskem veselju, bo Kristusova luč še bolj sijala v svetu.
