dr. Ivan Štuhec
Dr. Štuhec: Cerkev ni konkurenca politični oblasti
Slovenija | 25.04.2012, 09:42
„Politični katolicizem je konec 19. v začetku 20. stoletja imel preveč atributov političnosti in je predstavljal neke vrste konkurenco tudi drugim političnim usmeritvam. S to dediščino smo obremenjeni tudi v našem času. Bistvo Cerkve ne more biti v tem, je pa seveda preroška dimenzija nekaj, čemur se Cerkev ne more in ne sme odpovedati,“ je v drugi oddaji o Družbenem nauku Cerkve dejal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Prepričan je, da so pri širitvi omenjenega nauka imeli pomembno vlogo benediktinci, ki so „vedno iskali ravnotežje med evangeljskim virom in Kristusom kot zgledom svojega življenja in pa duhom časa“.
Dr. Ivan Štuhec je spregovoril o tezi sv. Avguština, da zemeljska država ni nekaj pozitivnega, pozitivno je tisto, kar je božjega. Meni, da je pri tovrstnih stavkih potrebno biti pazljiv, češ da ni vse, kar je politično, od hudiča. „Vmesni prostor, kjer se ti dve državi srečujeta (pozitivna in negativa), pa je družbeni, politični prostor. Obe sili se nekako bojujeta na polju družbenega, političnega, za to, kdo bo imel večji vpliv, kdo bo imel večjo prevlado. Ta dualizem je po svoje tudi problematičen, saj se vleče še v naš čas z idejo, da je Cerkev neprestano razumljena in predstavljena kot konkurenca politični oblasti. To pa v svojem jedru ni res. Če se kdaj Cerkev je in če se kdaj obnaša kakor da je konkurent politični oblasti, potem se oddalji od svojega izvora in bistva. Če jo drugi tako razumejo in interpretirajo, je to napačno razumevanje. Seveda pa lahko imajo kdaj razlog, da jo tako vidijo,“ je dejal dr. Štuhec. Meni, da je „ta platonistični dualizem z vidika družbenega nauka Cerkve tudi nekoliko vprašljiv in je potrebno biti do njega previden. Potrebno ga je razumeti v času, ko je nastajal, ne pa ga preveč avtomatično preslikati na neke razmere, v katerih danes živimo, ker smo lahko hitro v nevarnosti slikanja črno bele slike, da je vse, kar je družbeno politično, od hudiča, vse, kar je Cerkveno, je pa od Boga. Vemo, da ni zmeraj tako.“
Dr. Štuhec je v nadaljevanju spregovoril tudi o vlogi posameznih skupnosti pri razvijanju družbenega nauka Cerkve. Dejal je, da so pomembno vlogo pri tem odigrali benediktinci. „Vsekakor so benediktinci, kljub temu da so imeli relativno strogo samostansko življenje, vedno gojili dialog z zunanjim svetom. Ta dialog je povzročil, da so bili iz benediktinskih vrst mnogi pomembni papeži, ki so svojo kulturo pridobili znotraj samostana, potem pa so imeli kot papeži širši domet vpliva in oblikovanja tako kulturnega kot duhovnega obzorja. V tem smislu lahko rečemo, da so benediktinski samostani vedno iskali ravnotežje med evangeljskim virom in Kristusom kot zgledom svojega življenja in pa duhom časa. Vse do danes so ostali temu tudi zvesti.“
