Škof Bizjak ob sklepu misijona: Misijonarji so nas pozivali k modrosti in pravičnosti

Cerkev na Slovenskem | 31.03.2012, 19:47

S popoldansko molitveno uro in sveto mašo smo v cerkvi Marijinega prikazanja v Strunjanu sklenili sedmi radijski misijon, ki so ga letos vodili frančiškani. Slovesno somaševanje je vodil koprski pomožni škof Jurij Bizjak.

Škof Jurij Bizjak se je najprej ustavil pri geslu letošnjega misijona „Predrami se človek, ki spiš.“ Dejal je, da so bratje frančiškani z njim dramili in prebujali vse božje ljudstvo po naši deželi in preko meja. „Govorili so nam o Bogu in o Cerkvi, o naši družbi in naših družinah. S svojimi klici so bodrili in krepili naše kreposti, našo vero, našo upanje in našo ljubezen. Pozivali so nas k modrosti in pravičnosti, k srčnosti in zmernosti. V imenu Slovenske škofovske konference se prisrčno zahvaljujem bratom frančiškanom, ki so radijski misijon pripravili in vodili. Hiši Radia Ognjišče, ki je misijonu dala zvok in krila, vsem spovednikom in drugim podpornikom, ki so delo misijonarjev podpirali z molitvijo in dobrimi deli ter postom. Molitev, dobrodelnost in post so najboljše gorivo za duhovni napredek vsakogar in vsake družine, vsake krajevne Cerkve in celotne družbe,“ je povedal škof Bizjak.

Geslo letošnjega misijona je bilo vzeto iz pisma Efežanom, ki živijo v poganskih zmotah in razvadah, je dejal in dodal, da jih apostol poziva, naj se prebudijo. „Kliče jim naj zaživijo kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti in pravičnosti in resničnosti. In Pavlov klic je še kako uporaben in koristen tudi danes.“

V nadaljevanju je škof Bizjak izrazil upanje, da je tudi klic radijskega misijona marsikoga usmeril na pot pravičnosti ter sklenil z besedami o Strunjanski Mariji. „Posebno in podobno poslanstvo kakor njen Sin ima tudi sveta Device Strunjanska. Tudi ona namreč na tem svetem kraju že pol tisočletja zbira Gospodovo ljudstvo iz različnih narodov in jezikov. Kakor na Sionu na gori svojega vnebovzetja, nas tudi tukaj na strunjanskem rtiču vabi z besedami gospodove modrosti: Zdaj me torej otroci poslušajte. Blagor njim, ki se držijo mojih potov, blagor človeku, ki me posluša, ki bedi pri mojih vratih vsak dan, ki čuje na pragu mojih duri.“

Msgr. Bole je ob sklepu slovesne svete maše posebno zahvalo izrekel frančiškanom, vsem misijonarjem in sodelavcem ter tudi poslušalcem, ki so misijon spremljali. Posebej pa se je zahvalil Mariji, „ki je Kraljica našega misijona in tudi našega Radia Ognjišče. Svet se spreminja in postaja drugačen. Izkoristiti moramo vse možnosti, ki nam jih daje sodobna tehnologija, da lahko tudi na ta način, preko radijskih valov, oznanjamo Božjo besedo, oznanjajmo Kristusa in slavo Device Marije.“ Msgr. Bole je v nadaljevanju dejal, da je radijski misijon za Slovenijo velika milost in priložnost. „Radijski misijon je nekaj edinstvenega in da je to tudi Božja milost za naš narod.“

Sicer pa je že pri sveti maši ob začetku misijona v frančiškanski cerkvi na Tromostovju v Ljubljani o Strunjanski Mariji spregovoril p. Pavle Jakop. Med drugim je dejal: „In tudi danes, dragi bratje in sestre, kakor nekoč pred 500 leti v Strunjanu, tudi danes Marija stopa pred nas s tožbo nad porušenjem njene hiše in z naročilom: „Ne bežite … Popravite Cerkev v svojem srcu in v domovini, dvignite jo iz ruševin in prižgite luč upanja.“ Da, bratje in sestre, dvignimo iz ruševin hišo naše Cerkve na slovenskem, ki je ranjena zaradi lakomnosti. Dvignimo iz ruševin hišo naše vere, ki se je potuhnila pred svetom, se izgubila v institucijah in načrtovanju in v molku pridnih ovčic ne daje življenja in ne prepojenosti z Bogom. Dvignimo iz ruševin hišo naše kulture, ki ne premore dobrega okusa in ne zdravega veselja. Dvignimo iz ruševin hišo naše politike, ki proizvaja brezposelne in prestrašene državljane. Dvignimo iz ruševin hišo naše lepe narave, ki smo jo ranili v njeni zemlji, ki smo jo zastrupili v njenih studencih in jo umazali v njenih oblakih.“

Br. Miran Špelič je v dopoldanskem misijonskem pogovoru govoril o zaupanju v Gospoda. Povedal je, da smo tako kot učenci v Getsemaniju, ki so zaspali, tudi mi v tej nevarnosti. Spanje od namreč ne zahteva napora, budnost pa je zahtevna. Od nas namreč zahteva dejanja vere (molitev, bogoslužje, oznanjevanje, karitativno delo) in vpletenost v širšo dejavnost našega življenja.

Za to so potrebni napor, tveganje in poslušnost. Potrebno je imeti zaupanje v Gospoda, ki je sicer ves čas prisoten, se pa včasih tudi skrije oz. pusti najti. Vedno ga lahko najdemo v evharistiji in v drugih zakramentih, v svetem pismu in v nas samih.

P. Stane Zore je v drugem pogovoru spregovoril o tem, da se je potrebno zavzeti za novo evangelizacijo. To je gibanje, ki je v Cerkvi vedno prisotno in išče načine, kako evangelij posredovati v aktualnih razmerah. Pomembno je, da naloge za evangelizacijo ne prelagamo na druge, ampak naredimo kar od nas pričakuje Bog: "To je milostni trenutek, v katerem bomo kristjani postajali vredni tega imena in če bo navdušenje zagorelo v nas, je dobro vedeti, da je navdušenje nalezljivo, tudi navdušenje za Kristusa."