p. Niko Žvokelj
3. dan radijskega misijona: Sem z Bogom na ti?
Cerkev na Slovenskem
Tretji dan radijskega misijona je bil osredotočen na naš odnos z Bogom. Spraševali smo se, ali smo z Njim na „ti“. V prvem misijonskem pogovoru je pater Miran Špelič ugotavljal, kako je Bog noro zaljubljen v človeka. Pater Špelič je sodeloval tudi v večernem misijonskem pogovoru, spregovoril je o molitvi. Pater Pavle Jakop je ob 13h odgovarjal na vprašanje, ali je v Cerkvi prostor za osebno vero, pater Niko Žvokelj pa nas bo med 17. in 18. uro povabil, naj očistimo podobo Boga.
Brat Miran Špelič nam je dopoldne želel priklicati v zavest, da imamo Sveto pismo, ki je pismo od Boga za človeka. To niso navadne besede, tu imamo sporočilo, ki pravi: Jn 3, 16: ''Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.''
Bog nas ljubi tudi v urah našega trpljenja in nemoči. Človeka je ljubil tudi ko ga je izgnal iz raja. In svojega ljudstva ni nehal ljubiti v izgnanstvu, je dejal in dodal, da je naša aktualna naloga: "Da bi znali prepoznati Božjo ljubezen v sebi v tem postnem času. Zase. In za druge."
P. Pavle Jakop pa se je v drugem misijonskem pogovoru tretjega dne spraševal, če je v Cerkvi prostor za osebno vero. Vprašanje pa je obrnil: "Je v osebni veri prostor za Cerkev?" Po njegovem mnenju je odgovor na to vprašanje odvisen od premagovanja treh izvirnih grehov Cerkve in osebne vere.
Cerkev ima neozdravljivo bolezen, ki se ji reče: Klerikalizem. Po besedah p. Pavleta Jakopa je Cerkev tudi preveč patriarhalna, moška, ureditev pa je birokratsko centralistična. Vera, ki boleha, pa ima te slabe strani: Ni osebna, je svetobežna. Ne živi iz osebnega srečanja z Gospodom in občestvom verujočih. Prestrašena vera molči kot ponižna ovčica. Osebna vera, ki se boji, nima nobenega zaupanja v človeško srce. V živo, utripajoče srce, ki upa v navdihe Svetega Duha. Korajža velja, brez fige v žepu, je končal svoj navdihnjeni nastop p. Pavle Jakop.
Pater Niko Žvokelj je v osrednjem misijonskem pogovoru ob 17h govoril o tem, kako očistiti podobo Boga. Večkrat smo slišali stavek: Bog je ljubezen. Če to živim, potem lahko oznanjam. Beseda je nanesla tudi na smrt, ki nas vse čaka. V njeni luči se nam marsikaj v življenju drugače zasveti.
P. Žvokelj je orisal svojo življenjsko zgodbo. Prva podoba Boga sta bila mama in oče, potem dobri duhovniki, profesorji, bratje frančiškani. Seveda pa ne moremo misliti, da se vsi ljudje srečujejo samo z dobrimi zgledi. Po besedah našega misijonarja veje prepričanje, da Bog nikoli nad nobenim človekom ne obupa. Nima sicer recepta, kako poglobiti vero, je pa dobro, da vsak sam pri sebi premisli, kako lahko odrine bolj na globoko.
V večernem pogovoru pa je p. Miran Špelič spregovoril o molitvi.
Radijski misijon je radijska različica t. i. ljudskega misijona, ki sicer pomeni dneve duhovno poglobljenega verskega življenja v župnijah. V župnijo povabijo misijonarje (najpogosteje redovnike), ki (lahko tudi v sodelovanju z župljani) pripravljajo predavanja, srečanja za različne stanove in skupine, duhovne nagovore pri sv. mašah in druge pastoralne dejavnosti. Na ravni župnij v posamezni dekaniji (ki povezuje župnije v soseščini) ljudski misijon pogosto poteka sočasno. Interval med enim in drugim misijonom časovno ni določen.
