Prepričani moramo biti, da je Bog blizu, četudi navidez molči
Svet | 08.02.2012, 15:07
Papež Benedikt XVI. se je med sredino splošno avdienco ustavil pri odlomku Markovega evangelija - "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?". Ob zadnjih Jezusovih besedah se je Sveti oče spraševal, kako je mogoče, da tako zelo mogočen Oče ni posegel vmes in svojega Sina odrešil iz strašne preizkušnje.
V celotni pripovedi ima Jezusova molitev, njegov klic, mesto prav na vrhuncu treh ur, ko je bila v deželi tema. Te tri ure so sledile predhodnim trem, ki so se začele v trenutku, ko so Jezusa pribili na križ. V skupaj šestih urah imamo tako dve enako dolgi časovni obdobji. Prvo je minilo v znamenju zasmehovanj s strani oseb, ki so dvomile ali celo trdile, da ne verjamejo. V drugem obdobju pa evangelist nasprotno govori le o temi in ne omenja oseb ali kakršnihkoli njihovih besed. Ko se bliža Jezusova smrt, je tam le tema. Zdi se, da vesolje sodeluje pri dogodku: "Tema ovija osebe in stvari, toda tudi v tem trenutku je Bog prisoten, ne zapusti." Tema ima v svetopisemski tradiciji ambivalenten pomen. Predstavlja znamenje navzočnosti in delovanja zla, hkrati pa tudi skrivnostno prisotnost in delovanje Boga, ki lahko premaga vsako temo. V prizoru križanja se tako govori o temi smrti, kateri pa se Božji Sin prepusti, da bi s svojim dejanjem ljubezni prinesel življenje.
Jezusova molitev na križu pokaže, da je kljub zasmehovanju, kljub temi, kljub bližajoči se smrti, Jezus v tem trenutku ne glede na občutek zapuščenosti in Božje odsotnosti, povsem prepričan v Očetovo bližino. Čeprav ne sliši njegovega glasu, je nad njim neomajno ostal Očetov ljubeči pogled.
"Besede, s katerimi se je Jezus obrnil na Očeta, so začetek Psalma 22." V njem psalmist izraža prav to napetost med občutkom zapuščenosti in gotovostjo v Božjo navzočnost. Pri tem uporablja besedo "klic", s katero poudarja moč trpljenja zaradi navidez odsotnega Boga. "V trenutku tesnobe molitev postane klic. To se zgodi tudi v našem odnosu z Gospodom: v najtežjih in najbolj bolečih situacijah, ko se zdi, da Bog ne sliši, se ne smemo bati zaupati Mu vso težo, ki jo nosimo v svojem srcu, ne smemo se bati klicati Mu o svojem trpljenju. Prepričani moramo biti, da je Bog blizu, četudi navidez molči."
Papež Benedikt XVI. je nato izpostavil vprašanje, kako je mogoče, da tako zelo mogočen Bog ni posegel vmes in svojega Sina odrešil iz te strašne preizkušnje. Pomembno je razumeti, da Jezusova molitev ni klic nekoga, ki gre naproti smrti z obupovanjem. V tistem trenutku vzame nase bolečine svojega ljudstva in vse to nese v Božje srce. In sicer v gotovosti, da bo njegov klic uslišan v vstajenju. "Ta Jezusova molitev vsebuje skrajno zaupanje in izročitev v Božje roke, tudi če se le-ta zdi odsoten, če se zdi, da je tiho, tudi če sledi nekemu načrtu, ki je nam nerazumljiv." Jezusovo trpljenje je trpljenje "v občestvu z nami in za nas, ki izvira iz ljubezni, in v sebi že nosi odrešenje, zmago ljubezni".
Osebe, ki so bile zbrane pod križem, niso razumele pomena Jezusovega klica. Mislile so, da kliče Elija. Ponudile so mu piti, da bi podaljšale njegovo življenje in tako preverile, ali mu bo Elija zares prišel na pomoč. Toda takrat je Jezus "zaklical z močnim glasom in izdihnil". V zadnjem trenutku je Jezus dopustil, da je njegovo srce izrazilo vso bolečino. Istočasno pa se je pokazala tudi Očetova prisotnost in privolitev v njegov načrt odrešenja človeštva.
Benedikt XVI. je današnjo katehezo sklenil s spodbudo, naj Bogu v molitvi prinesemo naše vsakdanje križe, v gotovosti, da je navzoč in nas posluša. "Jezusov klic nas spominja, kako moramo v molitvi preseči meje našega 'jaza' in naših problemov ter se odpreti za potrebe in stiske drugih. Molitev umirajočega Jezusa na križu naj nas nauči moliti z ljubeznijo do številnih bratov in sester, ki čutijo težo vsakdanjega življenja, ki preživljajo težke trenutke, doživljajo bolečino, ki niso deležni nobene besede tolažbe. Vse to nesimo v Božje srce, da bi tudi oni lahko začutili ljubezen Boga, ki nas nikoli ne zapusti."
Poziv k solidarnosti s prizadetimi v hudi zimi
Ob koncu današnje splošne avdience v Avli Pavla VI. je sveti oče posebej spomnil na posledice, ki so jih v zadnjih tednih prinesle slabe vremenske razmere. Izrazil je svojo bližino prebivalcem tistih področjih, kjer je val hudega mraza povzročil trpljenje in velikansko škodo. Hkrati je povabil k molitvi za vse žrtve in njihove sorodnike. Spodbudil pa je tudi k solidarnosti, da bi osebam, ki so jih ti tragični dogodki prizadeli, velikodušno priskočili na pomoč.
