Škofova maša za Slovence v Herbolzheimu

| 09.02.2012, 07:16 Matjaž Merljak

Tretja nedelja v januarju je prinesla Slovencem, živečim v dolini reke Ren in v hribovju dolgega gorskega hrbta Schwarzwalda, posebno doživetje, ko jih je obiskal pomožni škof iz Freiburga, monsinjor Rainer Klug.

Vzrok za njegov obisk pa ni bilo kakšno posebno praznovanje, še manj birma, saj je premalo birmanskih kandidatov in preveč daleč narazen živijo, da bi imeli birmo v slovenski župniji. Da bi se vseeno lahko enkrat srečali s škofom in utrdili tudi zavest pripadnosti škofiji Freiburg, v kateri živijo, se je slovenski župnik iz Mannheima Janez Modic dogovoril za škofov obisk v januarju, ko nikjer ni birm in škof lažje pride, posebno še, če to ni daleč proč od škofijskega mesta, saj je Herbolzheim samo petindvajset kilometrov oddaljen od Freiburga.

Škof Klug ima poleg drugih obveznosti tudi skrb za dušno pastirstvo priseljencev. Verjetno je eden redkih v Nemčiji, ki priseljence popolnoma razume in zagovarja in je prav njegova zasluga, da so vsaj nekoliko potihnili glasovi, da naj se priseljenci integrirajo in pozabijo na svoje posebne potrebe in svojo tradicijo. Škof Klug popolnoma razume, da razumevanje jezika ni vse, saj v vsakem človeku globoko v notranjosti ostane tisto, kar je s seboj prinesel iz svoje mladosti v domovini.

Maša je bila v božjepotni cerkvi Maria Sand - Marija na pesku, kjer je vsak mesec slovenska maša za Slovence iz širše okolice Freiburga. Ker je bila to navadna nedeljska maša, le maševalec je bil bolj imeniten, ni bilo zaželjeno, da bi bilo preveč pozdravnih in zahvalnih govorov. Nekaj tipično slovenskega pa so ljudje vseeno hoteli dati škofu. Ker božična doba še ni bila čisto pozabljena, saj so bile v cerkvi še jaslice, je želela Marjana Golob speči za škofa božični kruh poprtnik, a ji je težka operacija to preprečila. A tudi njeni snahi Moniki je kruh lepo uspel. Tudi steklenice slovenskega mašnega vina s kopijo papeževega podpisa je bil škof vesel.

Cerkev so napolnili Slovenci iz doline in iz višjih predelov Schwarzwalda, nekaj pa je prišlo tudi nemških prijateljev. Ministriralo je šest ministrantk in ministrantov, kar je za slovenske razmere na tem področju kar veliko. In še vsaj toliko je bilo manjših otrok, ki jih bo to spodbudilo, da postanejo ministranti, ko bodo dovolj veliki. Škof je večkrat poudaril, kako lepo je videti polno cerkev. Maševal je v nemškem jeziku, saj slovensko ne zna. Ker pa je že večkrat maševal v hrvaškem jeziku in je slišal podobne besede, je na koncu rekel, da slovenski jezik ni tako težak, kot si je mislil in bi mogoče enkrat poskusil tudi po slovensko.

V pridigi se je navezal na berilo apostola Pavla, ki je pisal Korinčanom: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas in ki ga imate od Boga?« Človek naj spoštuje svoje telo in telo bližnjega in naj ga ne onečaščuje z razvratnostjo. Škof je namreč slišal o čudni nemoralni igri med nemško mladino – tega sicer ni povedal v pridigi, - igri rečejo vrtenje ležeče steklenice. Proti komur pokaže vrat steklenice, ko se ta ustavi, mora sleči kos obleke. Škofa Kluga je to dejstvo zelo zaskrbelo in je verjetno tudi zato spregovoril o svetosti človeškega telesa. Redko kdo si upa v Nemčiji spregovoriti tako odkrito o nespodobnih razvadah.

Po maši je bilo kosilo v gostilni, ki jo vodi rojak Vidko Golob. V sicer veliki gostilni je zmanjkalo prostora in so morali nekateri poiskati kosilo drugje. Vedno nasmejani in prijazni škof je šel do vsakega in se z njim kratko pogovoril, tako da je zadnji sedel h kosilu. Škofova pridiga in njegov obraz bosta ljudem ostala še dolgo v spominu.