140- letnica rojstva Jožeta Plečnika
Politika Tanja Dominko
Veliki slovenski arhitekt Jože Plečnik, ki je usodno zaznamoval podobo Ljubljane, pa tudi Dunaja, Prage in Beograda, bi danes praznoval svoj 140. rojstni dan. Eden največjih poznavalcev Plečnika pri nas, umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek, je v pogovoru za Radio Ognjišče izrazil razočaranje nad dejstvom, da se do teh spomenikov Plečnika država vede precej mačehovsko.
Plečnik se je rodil v Ljubljani, ki je takrat spadala pod Avstro-Ogrsko, študiral pa je v Gradcu in na Dunaju pri priznanem arhitektu in pedagogu Ottu Wagnerju. V času, ko je delal v Wagnerjevem biroju, je bil Plečnik povezan s šolo dunajske secesije, nato pa se je preselil v Prago, kjer je poučeval in vplival na mlajšo generacijo arhitektov, ki je nato ustanovila avantgardno češko kubistično gibanje v dvajsetih letih. Plečnik je bil tudi vodja obnove Hradčanov, srednjeveškega praškega gradu, ki kraljuje nad češko prestolnico.
Leta 1921 se je Jože Plečnik vrnil v Ljubljano, kjer je pustil največji pečat. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je preobrazil podobo Ljubljane, poleg cerkva je zasnoval mostove in oblikoval obrežje Ljubljanice, tržnico, ljubljanski stadion, pokopališče Žale, pa Narodno univerzitetno knjižnico in mnoge druge zgradbe.
„Cerkev na Barju, ki je pravi biser Plečnikove arhitekture, se podira. Ostrešje zamaka, zdaj gnijejo še tramovi, cerkev se bo počasi sesula. Na spomeniškem varstvu ni posebnega veselja za obnovo, konservatorski načrt se dela, ampak ker letos ne bo razpisov za obnovo kulturnih spomenikov, tudi to stoji.“ Poudaril je tudi nestrokovnost in celo nezakonitost pri obnavljanju Plečnikovega stadiona. Sam je na to opozarjal, a ga je stalo zaposlitve na ministrstvu za kulturo.
Ob dejstvu, da se v Pragi veliko njegovih del obnavlja, je tak odnos še posebej zaskrbljujoč. „Čehi se dobro zavedajo, da je Plečnik velik umetnik, ga zelo spoštujejo. Septembra lani so pripravili odmeven simpozij o njem, izdali so več del, tudi velika razstava o Plečniku je bila leta 1996 v Pragi, pri nas se kaj podobnega ni zgodilo.“ Zanimivo je, da si „Plečnik kot največji slovenski umetnik vseh časov v Ljubljani ne zasluži niti svoje ulice“, opozarja Prelovšek.
Po 2. svetovni vojni se je arhitekt znašel v nemilosti komunistične oblasti, ki ji niso ustrezale njegova zavezanost klasični arhitekturi in predanost katoliški veri. Začel se je zmanjševati njegov vpliv na ljubljanski univerzi, dobival je vse manj pomembnih naročil. Z današnjim časom lahko potegnemo neko vzporednico. Prelovšek meni, "da ima danes v Sloveniji še vedno veliko ljudi v sebi preveč rdečih krvnih telesc.“ Po drugi strani pa je današnja umetnost zelo drugačna od tiste, ki jo je gojil Plečnik. „Danes se nam zdi prava umetnost vse, kar je šokantno, nenaravno, pervertirano, ne razumemo pa nekoga, ki se je ukvarjal s perfektnostjo oblike, z estetiko in tako naprej. Danes pravzaprav Plečnika ne razumemo.“ Dr. Prelovšek poudarja, da v svetu „Plečnik velja kot neka svetovna korifeja. Vsi veliki arhitekti današnjega časa ga poznajo in vedo, da se da marsikaj od njega naučiti.“
Ob 140. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje potekali posebni dogodki, denimo vodeni ogledi po Plečnikovih hišah, predavanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in drugi različni dogodki, katerih skupni imenovalec bo živo vključevanje uporabnikov v interpretacijo Plečnika, njegove osebnosti in njegove zapuščine, ki ni le arhitekturna, temveč zadeva širšo kulturo. Prelovšek meni, da bodo ti dogodki bolj odsevali mnenje današnjih arhitektov kot pa osvetljevali Plečnika in njegovo delo.
