Prag večnosti je prestopil duhovnik Vlado Pečnik

| 12.12.2011, 15:00

V sredo, 7. decembra 2011, je prestopil prag večnosti duhovnik ljubljanske nadškofije, Vlado Pečnik. Rojen je bil 14. julija 1953 v Bodovljah pri Škofji Loki, mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1977 v Ljubljani.

Njegove duhovniške postaje so bile: Loški Potok, Ljubljana - Ježica, Smlednik, Pirniče, Dob, Šentvid pri Stični, Kovor in v zadnjih letih v Oazi miru, ki jo je postavil na noge in tako mnogim omogočil, da so v zavetju planin našli telesni in duhovni mir ter si nabrali potrebnih moči za nadaljnjo romanje po zemeljski poti. Gospod Vlado Pečnik je nekaj let - dvakrat mesečno - oblikoval radijske kateheze, za kar se mu sodelavci radia Ognjisce iskreno zahvaljujemo.

Pri današnji pogrebni sveti maši v župnijski cerkvi svetega Jakoba v Škofji Loki je nadškof Anton Stres povedal:

Ob koncu starega bogoslužnega leta in na začetku novega, se pravi v adventnem času, naletimo pogosto na Jezusove spodbude k čuječnosti in budnosti, ki smo jih slišali tudi v današnjem evangeliju. Ko v enem od svojih pisem pravi apostol Pavel, da nosimo zaklad v prstenih, lončenih, se pravi drobljivih posodah (prim. 2 Kor 4,7), ne velja ta prispodoba samo za našo vero in pripadnost Jezusu Kristusu, ki je naš največji zaklad in na katerega najprej meri apostol Pavel, ampak tudi za tisti zaklad, ki se imenuje naše življenje. Ker je posoda našega življenja krhka in se lahko zdrobi popolnoma nepredvidljivo in nepričakovano, je čuječnost in budnost, h kateri nas poziva Jezus, vedno na mestu. Če pa k temu dodamo še žalostno dejstvo, da smo se v manj kot enem samem tednu na tak popolnoma nepričakovan način morali kar dvakrat zbrati ob krsti naših duhovnikov, nas to navdaja s posebno žalostjo in skrbjo. Božja pota niso naša pota in samo Bog ve, kdaj bomo sposobni razumeti, kaj nam hoče s tem povedati. Vsekakor pa se nič ne zgodi brez Božjega dopuščenja in njegove Previdnosti in ta vera je na mestu in potrebna še posebej tedaj, ko nam Božji nameni ostajajo skriti, dejstva pa nas močno prizadenejo.

Ni pa nam prikrito tisto, kar je najpomembnejše in kar sporoča tudi apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili. To je končni izid našega življenja in smrti, ne glede na to, kako pride, če ju le živimo združeni z Jezusom v njegovi smrti in vstajenju. To združenje z Jezusom se začenja pri našem krstu, s katerim se, kot poudarja apostol, pridružimo Jezusu v njegovi smrti in pokopu, da bi bili nato deležni njegovega vstajenja. Seveda ne gre samo za krst, pri tem je odločilna naša vera, katere znamenje in potrditev je krst. V tej veri se zavedamo, da smo globoko zaznamovani z grešnostjo, ki jo Pavel imenuje »stari človek«. Ta stari človek je s smrtjo, ki jo sprejemamo v veri v Jezusovo in naše vstajenje, razdejan in presežen, da bi lahko z Jezusom zaživeli novo življenje. Kristjani se zavedamo, da se ujetosti v grešnost sami od sebe ne moremo osvoboditi. Zato potrebujemo osvoboditelja in odrešenika, ki prihaja od drugod, od Boga samega, oziroma ki je sam Bog, in se nam je pridružil v našem zemeljskem življenju, da bi nas vseh sužnosti tega življenja osvobodil in popeljal v svojo svobodo, kjer ne moreta več gospodovati nad nami ne greh in ne smrt. To je tisto novo življenje, ki se odpre vsakemu, kdor veruje v Jezusa in sprejema odrešenje, ki nam ga je vedno pripravljen velikodušno podariti.

Rajni gospod Vlado je to vero ne samo sprejemal in osebno izpovedoval, ampak je tudi vse svoje življenje posvetil oznanjevanju te vere in krepitvi življenja in upanja, ki nam ga ta vera prinaša. Po duhovniškem posvečenju, ki ga je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1977, je služboval najprej kot kaplan v Loškem potoku in na Ježici v Ljubljani, nato pa je bil poslan v Smlednik, da ustanovi novo župnijo v Pirničah. Od tam se je vrnil na Ježico kot župnik, dokler ni postal župnik v Dobu pri Domžalah. Iz Doba je odšel za župnika v Šentvid pri Stični in kmalu zatem v Kovor, odkoder se je na koncu popolnoma posvetil vodenju duhovnega središča Oaza miru. V hribih, kamor je rad zahajal v njeni bližini, je končno tudi omahnil v smrt. Poleg že omenjenega dušnopastirskega delovanja in odgovornosti se je še posebej zanimal za vzgojo mladine in se z vsem žarom svojega močnega značaja predajal razmišljanjem in iskanjem novih poti pastoralnega delovanja in evangelizacije mladih. Tako je bil vsa ta leta dejavno vključen v najpomembnejše škofijske ustanove in projekte na tem področju. Njegova zavzetost je bila neomajna in brez pridržka, celostna in strastna z vsem, kar takšna ognjevita predanost prinese s seboj.

Jezus nas spodbuja k budnosti in čuječnosti in ta Jezusov klic je rajni duhovnik Vlado dobro slišal. Njegova gorečnost mu ni dovoljevala nobenega lenobnega počitka ali zaspanosti, temveč je ravno zato, ker je v svoji čuječnosti videl in ostro zaznaval duhovne potrebe današnjega časa, s tolikšno zavzetostjo uporabljal številne darove, ki mu jih je zaupal Gospod, in nesebično služil v svojih številnih dejavnostih. Gospod ga je nenadoma poklical k sebi in to ne samo zato, da se tudi nad njim izpolni obljuba iz Knjige Razodetja o tistih, ki umirajo v Gospodu in so povabljeni, da se »spočijejo od svojega truda, ker gredo njihova dela z njimi« (Raz 14,13), ampak tudi zato, da zasliši besede gospodarja, ki se nenadoma in nepričakovano pojavi, da lahko reče dejavnemu in prizadevnemu služabniku: » … vstopi v veselje svojega Gospoda!« (Mt 25,23). Amen.