Otroci podarjajo Jezuščke ...

| 17.12.2011, 12:00

Otroci iz Gibanja fokolarov že več let zapored po vsem svetu pripravljajo akcijo z naslovom: Jezusa so postavili na cesto. Z njo želijo v tem adventnem času ljudi spomniti, da je božič predvsem praznik Jezusovega rojstva in ne le čas nakupov, obdarovanja, družinskega veselja in skrivnostnega ozračja. Akciji se vsako leto pridružijo tudi otroci iz Slovenije, ki ta konec tedna Jezuščke podarjajo v Ljubljani, Lescah, Škofji Loki in Kranju.

Otroci po vseh državah sveta vsako leto pripravijo tisoče majhnih Jezuščkov iz mavca, ki jih skupaj s sporočilom z naslovom "Jezusa so postavili na cesto" ponudijo na ulicah in trgih. S tem želijo spomniti na bistvo in resnični pomen božiča.

Založba Novi svet je ob tem izdala tudi knjigo, ki je pravzaprav zbirka pripovedi in izkušenj teh otrok, kako so se približali zelo različnim ljudem, da bi jih spomnili, da je božič Jezusov praznik. Dodanih je tudi nekaj božičnih zgodb, kjer je v središče postavljen lik Deteta Jezusa.

Otroci z omenjeno akcijo želijo odgovoriti na povabilo, ki je zajeto v meditaciji Chiare Lubich: oznanjati, kdo se je rodil.

Jezusa so postavili na cesto

Bliža se božič in mestne ulice se odevajo v luči.

Neskončna veriga trgovin, nežno, a pretirano bogastvo.

Levo od našega vozila je vrsta opaznih izložb.

Onstran stekla prijazno sneži: optična prevara. Dečki

in deklice sedijo na saneh, ki jih vlečejo severni jeleni

in Disneyeve živali. Potem spet sani in božiček in

jelenčki, pujski, zajčki, lutke in rdeči palčki. Vse se

lepo premika.

Ah! Tu so angelčki ... Toda ne! To so male vile, pred

nedavnim so jih izumili kot okras beli pokrajini.

Otrok s starši se vzpenja na konice prstov in kot začaran

opazuje.

Ne morem verjeti in v mojem srcu je skoraj upor: ta

bogati svet si je »prisvojil« božič in vse, kar ga obdaja,

ter Jezusa »postavil na cesto«! Rad ima božične

pesmi, okolje, prijateljstvo, ki ga vzbuja, darove, ki

jih ponuja, luči, zvezde, melodije. V božič je usmerjen

zaradi najboljšega zaslužka v letu. Na Jezusa pa

ne misli.

»Med svoje je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli ...«

»Zanj ni bilo prostora v prenočišču ...«, niti za božič.

Ponoči nisem spala. Zaradi teh misli sem bedela.

Če bi se še enkrat rodila, bi delala veliko reči. Če ne

bi ustanovila Marijinega dela, bi ustanovila gibanje,

ki bi ljudem pomagalo doživeti božič. Tiskala bi najlepše

voščilnice na svetu. Izdelovala bi kipe in kipce z

najbolj prefinjenim občutkom za umetnost. Snemala

bi pesmi, nekdanje in sedanje melodije, ilustrirala bi

knjige za otroke in odrasle o tej “skrivnosti ljubezni”,

pisala bi scenarije za predstave in filme.

Ne vem, kaj bi še naredila ...

Danes se zahvaljujem Cerkvi, da je ohranila češčenje

podob.

Ko sem bila pred petindvajsetimi leti v deželi, kjer je

vladal ateizem, je neki duhovnik izdeloval kipce

angelov, da bi ljudi spominjal na nebesa. Danes ga

bolje razumem. Takšno delovanje zahteva praktični

ateizem, ki povsod preplavlja svet.

To, da se ohranja božič, Novorojenega pa odrine na

stran, je seveda nekaj, kar žalosti. Naj vsaj po naših

domovih glasno oznanjamo, kdo se je rodil, in mu

pripravimo praznovanje kakor še nikoli.

Chiara Lubich