p. Raniero Cantalamessa
Tretja adventna pridiga: Prva evangelizacija ameriške celine
Svet
Papež Benedikt XVI. je v petek zjutraj prisluhnil tretji adventni pridigi papeškega pridigarja p. Raniera Cantalamesse. Letošnje pridige so namenjene evangelizaciji ter nosijo naslov Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15).
P. Cantalamessa je v tretji pridigi spregovoril o evangelizaciji ameriške celine, ki se je začela s Kolumbovim odkritjem te nove zemlje leta 1492. Ko se je Krištof Kolumb vrnil nazaj v katoliško Španijo je njegovo odkritje sprožilo dve odločitvi: tamkajšnjim ljudem prinesti krščansko vero in na njihovo območje razširiti špansko oblast. Tako se je zarisala prihodnja podoba latinskoameriške celine. Tamkajšnjim prebivalcem je bilo ukazano sprejeti krščanstvo in priznati vladavino španskega kralja. Le redki so imeli pogum dvigniti glas proti zlorabam osvajalcev in se zavzeti za pravice ljudi, pri čemer je Cantalamessa navedel dominikanca Antonia iz Montesina in Bartolomeja iz Las Case. Kot je ob 500-letnici odkritja Amerike dejal Janez Pavel II., je ta prva evangelizacija tako kot vsako človeško delo brez dvoma bila polna uspehov in napak, svetlobe in teme. Pa vendar je bilo več luči kot teme, če sodimo po sadovih ki jih najdemo po 500 letih: živa in dinamična Cerkev, ki danes predstavlja pomemben del vesoljne Cerkve.
P. Cantalamessa je v nadaljevanju spregovoril o aktualnih nalogah evangelizacije. Dejal je, da je treba preseči polarizacijo, ki je prisotna v Cerkvi na splošno, predvsem pa v Latinski Ameriki. Gre za polarizacijo med dejavnostjo in kontemplacijo, med Cerkvijo, ki je družbeno aktivna na področju dela z ubogimi, in Cerkvijo, ki je usmerjena v oznanjevanje vere. Papeški pridigar je opozoril na nevarnost povzdigovanja ene strani in zaničevanja druge. Posebej pa je spregovoril o problemu izstopanja katoličanov iz katoliške Cerkve in njihovem vključevanju v druge krščanske skupnosti. Dodal je, da se teh ne more vedno opredeljevati kot sekte. Z nekaterimi, kot so na primer binkoštne skupnosti, katoliška Cerkev že leta goji ekumenski dialog, kar ne bi počela, če bi šlo za sektaške skupine. Pospeševanje tega dialoga tudi na lokalni ravni je po Cantalamessovih besedah najboljši način za pomiritev ozračja, izolacijo agresivnih sekt in oslabitev prozelitizma. Kot je trdil že Janez Pavel II., nas širjenje sekt obvezuje, da se vprašamo zakaj do njega prihaja in kaj je tisto, kar manjka v naši pastorali.
Cantalamessa je nadaljeval, da to, kar vernike privlači zunaj Cerkve niso le oblike alternativnih ljudskih pobožnosti, ampak je oznanilo o Božji milosti (ki je morda le delno, a je vendar zelo jasno); je možnost, da se Jezusa kot Gospoda in Odrešenika doživi osebno; je biti del skupine, ki osebno skrbi za tvoje potrebe, ki moli nad tabo v tvoji bolezni, ko uradna medicina ne more ničesar storiti. Če se po eni strani lahko razveselimo, da so te osebe srečale Kristusa in se spreobrnile, pa je po drugi strani žalostno, da so zato čutile potrebo zapustiti Cerkev. Pri večini teh krščanskih skupnosti se vse vrti okoli prvega spreobrnjenja in sprejetja Jezusa kot Gospoda. Prednost katoliške Cerkve pa je, zahvaljujoč zakramentom, nauku in bogati duhovnosti, to, da se vernik ne zaustavi na prvi stopnji, ampak se ga spodbuja, da doseže polnost in popolnost krščanskega življenja, je dejal Cantalamessa.
