Najhujša bolezen tega časa je pomanjkanje ljubezni

| 28.11.2011, 07:54

Br. Ignacio Larrañaga je španski kapucin, ki je predvsem v Južni Ameriki pa tudi drugod po svetu znan kot ustanovitelj Delavnic molitve in življenja. »Sem Bask, rodil sem se v Loyoli, le kakšnih 200 ali 300 metrov daleč od kraja, kjer se je rodil sv. Ignacij Loyolski. »Le da je on sv. Ignacij Loyolski, jaz pa sem preprosto Ignacij iz Loyole,« je povedal v pogovoru za oddajo Naš gost.

V družini je bilo devet otrok, ena od sester je bila Frančiškanka Marijina misijonarka, ki je več kot 30 let delovala v Kongu, kjer je hudo zbolela in po povratku v Španijo kmalu umrla, mlajši brat je umrl v nesreči, sedem otrok pa je še živih. V otroštvu se je srečal s kapucini, ki so se ustavljali in prebivali pri njih, ko so prosili miloščino: »Tako sem se povezal s kapucinskim semeniščem v mestu Alsasua, postopoma in vztrajno napredoval ter vstopil v kapucinsko semenišče v Alsasui. Od tam so sadovi mojega življenja.«

Br. Ignacio Larrañaga je ustanovitelj Delavnic molitve in življenja, ki jih je začel voditi po tem, ko je samo doživel močno izkušnjo Boga. Izkušnja Boga pa je naslovil tudi duhovne vaje, ki jih vodi po vsem svetu in letos je bil tudi pri sv. Jožefu pri Celju. Prav v tem času po svetu predvidoma obiskuje Delavnice molitve in življenja več kot 200.000 ljudi. »Računamo, da je v teh 27 letih obiskovalo Delavnice molitve in življenja med 12 in 13 milijoni ljudi. Čeprav so to majhne skupine, pa skupaj vendarle to predstavlja veliko množico ljudi,« je v oddaji Naš gost povedal br. Ignacio.

Lepo, da ste nas obiskali, br. Ignacio, kako se počutite v Sloveniji?

V Sloveniji se počutim čudovito in to v več pogledih: najprej zato, ker so bili tisti, ki so se udeležili Srečanja izkušnja Boga, zelo globoko duhovni, bolj kot v drugih deželah. Potem pa seveda tudi zaradi kratkih sprehodov po vaši deželi, predvsem v naročju gora: tu sem se lahko samo čudil, kako neverjetni so tukajšnji ljudje, vse je tako lepo urejeno in zelo ustvarjalno; polja so do zadnjega kotička skrbno obdelana, hišo lepe, vse okoli njih čisto, okrašene so z rožami... to je nekaj enkratnega. V meni ostaja vtis, da živijo v tej deželi posebej izbrani ljudje. Skratka: moj vtis je izjemen.

Ste ustanovitelj delavnic molitve in življenja. Nam poveste, kako ste sami izkusili lepoto, globino in moč molitve in srečanja z Bogom, preden ste s svojo izkušnjo obogatili druge?

Najprej naj spregovorim o tem, da sem dejansko imel posebno izkušnjo Boga, ki jo precej obširno opisujem v knjižici Vrtnica in ogenj. Izkusil sem večno, zastonjsko in ganljivo ljubezen ljubljenega Očeta, mojega Boga Očeta. O tem bi lahko človek govoril na dolgo in široko, toda ta močna izkušnja je popolnoma spremenila moje mišljenje in je zavedno ali pa nezavedno vplivala na vse moje nadaljnje življenje. Vse moje knjige so na nek način nastale pod vplivom njenim vplivom, vse oznanilo, ki sem ga posredoval v teh letih, na nek način izhaja iz te izkušnje. Od tu izhaja vse, kar bi lahko poimenovali specifično za Ignacija Larrañaga.

Po drugi strani pa sem od te izkušnje dalje začel odločno gojiti globoko prijateljstvo z Bogom, kolikor sem pač moje strani zmogel. Vzel sem si določen močan čas, da sem bil z Bogom, umikal sem se v samoto gora – Andov itd. Iz teh izkušenj z Bogom sem začel pisati. Prva knjiga nosi naslov Pokaži mi svoje obličje; temu pa je sledilo še sedemnajst drugih knjig.

Živel sem torej globok oseben odnos ljubezni in ganjenosti z mojim Bogom, z Bogom, ki je Očka; tako kot nas je učil Jezus: Aba. Pomembna so bila srečanja z Bogom v molku in samoti, kot so to delali Mojzes, Jezus, Frančišek in mnogi drugi. Skratka to, kar tolikokrat ponavlja Sveto pismo: »Iščite moje obličje! Iščite moje obličje! Tvoje obličje iščem, Gospod.« Nič drugega nisem počel, kot iskal Gospodovo obličje.

V delavnicah molitve in življenja ljudje spoznavamo, da nas ima Bog neskončno in čisto zastonj rad. To je evangelij, to je vesela novica, zakaj nam je niso povedali že prej?

Doslej v Cerkvi na splošno nismo poudarjeno in vztrajno govorili o zastonjski Božji ljubezni, ki je ne zaslužimo, si je ne pridobimo, ampak jo preprosto prejmemo. Zastonjsko se daje in zastonjsko se sprejema. Torej so tudi grešniki in vsi tisti, ki jih imamo za hudobne, ljubljeni. Jezus se je družil z vrsto ljudi. Približal se jim je, da bi jim povedal, da so oni še posebno ljubljeni. Če je kakšna bolezen, ki jih muči, je to prav pomanjkanje ljubezni. Ker niso občutili ljubezni, so imeli vse te življenjske težave. Ko jim torej oznanja večno in zastonjsko Božjo ljubezen, so se ti ubogi grešniki spremenili in se približali Bogu in tudi med seboj so postali bolj prijazni. To je Jezusova drža, vendar se tega v Cerkvi ne poudarja. Ljudje še vedno živijo neko vero, ki jo zaznamuje strah, nagrada in kazen, greh in krivda. Cerkev na splošno še vedno – čeprav je res, da se je marsikaj spremenilo – v precejšni meri vztraja pri prej naštetem. Mi pa prinašamo veselo novico, ne slabe novice – češ, če boste tako nadaljevali, boste kaznovani – kajti samo vesele novice spreminjajo in posvečujejo. Zato sem oznanjal ta načela, ki so zame bistvo Jezusovega razodetja; po moje so Judje Jezusa umorili zaradi tega nauka. Kajti zanje je bilo sveto reči: ljubi svojega prijatelja in sovraži svojega sovražnika. Za Jude je to načelo nekaj svetega: ljubiti prijatelja in sovražiti sovražnika! Zdaj pa pride Jezus in pravi, da je treba ljubiti sovražnika in delati dobro tistemu, ki nam dela slabo; če ti vzamejo suknjo, jim daj še srajco; če ti kaj ukradejo, jih ne ovadi. Vse to najdemo pri evangelistu Luku, o katerem se malo govori. V 6. poglavju je cela vrsta podobnih primerov. Če ravnate kot pogani, kakšno zasluženje imate; to delajo tudi grešniki. Mislim, da lahko rečem, da se to v Cerkvi ni dovolj poudarjalo. Končno samo ljubezen dela čudeže spreobrnjenja in spremenjenja. Zato si prizadevamo, da bi se ljudje čutili ljubljene in bi doživeli zastonjsko in večno Božjo ljubezen. To je bilo moje življenje. Mislim, da je bila odločitev pravilna in da sem prav razumel Jezusa; prepričan sem namreč, da je Jezus z drugimi besedami in drugimi primeri, zgodbami, pripovedmi, prilikami govoril prav to. Zato mi ni žal. Lahko bi sicer počel druge stvari, vendar je to korenina in temelj evangelija in globoka novost evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prav to je novost evangelija: zastonjska Božja ljubezen. Pri Delavnicah molitve in življenja v prvem in drugem srečanju zelo poudarjamo prav to in ljudi to oznanilo začudi in preseneti, kakor da ga še nikoli niso slišali, čeprav je navzoče v evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Še nikoli pa ga niso slišali oznanjati s tolikšnim navdušenjem, kot ga podajamo mi.

Pravite, da ko človek izkusi Božje prijateljstvo, hoče tudi sam (p)ostati Jezusov prijatelj in apostol sredi tega sveta. Zakaj se v tem času bojimo spoznati Boga, zakaj toliko ljudi beži pred njim, celo v različne omame?

To je predvsem primer moderne mladine, ki zavzeto išče kakršno koli in čim več zadovoljstva, vznemirljiva občutja, skratka nekaj, kar bi jih potešilo. Toda slej ko prej se zave, da to ne napolni njegovih globin, kajti mi smo neskončni vodnjaki, ki jih neskončno število končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V zadnji globini vsakega človeka je vtisnjen Božji podpis, Božje obličje samo: kajti podpis je njegovo obličje in mi – naj se tega zavedamo ali pa ne – iščemo Njega; vede ali nevede. Mi pa lazimo za vsemi ustvarjenimi rečmi; toda vse te ustvarjene reči skupaj ne zapolnijo te praznine, tega neskončnega vodnjaka, ki je človeška duša. Tudi zato se včasih dogajajo samomori. Pozornost vzbuja dejstvo, da statistika o samomorih govori, da je med tistimi, ki si vzamejo življenje v deželah blagostanja, v deželah prvega sveta, vedno več mladih. Prav zato, ker te praznine ne more nobena stvar napolniti, iščejo užitke, poskušajo s tem, pa spet z drugim … pa se ne napolni, nikoli se ne napolni, zato to življenje nima smisla in si ga nekateri vzamejo. To se zdi, da naj bi bil globinski razlog samomorov, predvsem pri mladih.

Globlji razlog je torej v tem, da smo neskončni vodnjaki, ki jih neskončno število končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. To preprosto ne gre. Samo Neskončni torej lahko napolni neskončno globok vodnjak. Zato se trudimo, da bi Boga, vendar živega in resničnega Boga, ne abstraktnih teoloških idej o Bogu, dojeli in začutili v osebnem odnosu: jaz in Ti, intimnost z Intimnostjo, biti z Gospodom Bogom, mojim ljubečim in ljubljenim Bogom Očetom. In od tod naprej bo ta Bog, ki sem ga globoko občutil v osebni molitvi, napolnjeval moje življenje z veseljem, pregnal strahove, bojazni, tesnobe in mi vrnil smisel življenja, ki daje vrednost vsem drugim vrednotam. Tisti, ki ima to izkušnjo, ko se zaveda, da ima v sebi živega in resničnega Boga, popolnoma napolni vse praznine in da vsesplošni smisel človekovemu življenju, veselje do življenja in vse drugo.

V Delavnicah molitve in življenja vedno poveste, da je rast v Bogu počasna in da nas koraki nazaj ne smejo prestrašiti. Ves čas poudarjate postopnost, korak za korakom.

To so pogoji za življenje z Bogom, ki jih postavljamo: neskončna potrpežljivost z Bogom. To je temeljno, kajti on in mi smo v različnih orbitah. Zato njegova pravila niso naša pravila; mi hočemo hitro, konkretno, učinkovito, otipljivo, predvsem pa, da se nam stvar obrestuje. Življenje z Bogom pa ni nič od tega. V bistvu je življenje z Bogom stvar vere; bistvo vere pa je gotovost, ne neko občutje. Zato mladi nimajo potrpežljivosti. Velikokrat ponavljam ljudem, da naj tisti, ki se je odločil za življenje z Bogom, sede na hišni prag, ga pričakuje in mirno sprejema njegov molk, zamujanje in odsotnost. Ohranja pa upanje. Prvo poglavje duhovnega življenja je potrpežljivost z Bogom. Zato Boga ne razumemo. Iščemo ga z vso dušo in vendar nič ne občutimo. Ljudje kaj hitro zaključijo: izgubljam čas. Potrebno je biti zelo potrpežljiv; potrpežljivost pa je umetnost védenja, ne čutenja. Kaj moramo vedeti? Da smo on in mi v različnih orbitah. On je v orbiti zastonjskosti, mi pa smo v orbiti čutenja, povračila. To, kar skoraj vedno manjka tistim, ki vstopajo v osebno odnos z Bogom, je prav potrpežljivost: umetnost vedenja, da so stvari pač takšne. Vedeti je treba, da je ta pot počasna in se razvija; da nikakor ni nekaj vnaprej predvidljivega. Med milostjo in naravo je neke vrste igra: Milost zato, ker je milost in zastonjskost, vedno zbega, ker je nepredvidljiva. Narava pa je zato, ker je narava, tudi nepredvidljiva. Tako se povežeta dve nepredvideni stvari. Ljudje se torej odločijo za molitev, pa se jim nič ne zgodi; zato postanejo nepotrpežljivi, češ: izgubljam čas, zato se ni vredno več truditi.

Kako v stiku z Božjim, presežnim ohraniti stik z realnostjo? Ali kako biti kristjan, da nas bodo spoznali po delih?

Če se duša resnično in iskreno prepusti temu Bogu, Bog zgrabi tega človeka in ga vrže v svet ljubezni. Ljubezen pa ima na tisoče oblik in načinov. Išče predvsem tiste, ki niso ljubljeni. Kakšno zaslugo ima človek, ki ljubi tistega, ki ga vsi ljubijo? Kakšno zaslugo ima človek, če je naklonjen tistemu, kateremu so vsi naklonjeni? Toda vprašanje je: iskati okoli sebe ljudi, ki so najmanj ljubljeni, zaradi njihovih osebnih pogojev, zaradi njihove osebnostne strukture, zaradi mnogih drugih dejavnikov niso ljubljeni. To so možje in žene, ki nas obdajajo in niso ljubljeni. Pravi kristjan, ki je bil osvobojen samega sebe in se vrže v svet ljubezni, mora najprej iskati tiste, ki niso ljubljeni oz. nje, ki so manj ljubljeni in jim ponuditi pozornost, bližino, milino, ljubezen, kajti prav to potrebujejo. Pravi Bog in resnična molitev ne nosita v sebi nikakršne nevarnosti, ki ste jo omenili. Kaj pravi Bog je tisti, ki nikoli ne pušča pri miru, čeprav ti vedno podarja mir. Vendar te ne pušča pri miru. Iztrga te iz egocentričnih krogov in običajno vrže v svet ljubezni. Tam pa moraš ti opaziti tiste, ki potrebujejo ljubezen, posebno pozornost in se jim podariš, kot je to storil Jezus; on se je družil s tistimi, ki niso bili ljubljeni. Strah je v človeku prisoten že od nekdaj, le v različnih oblikah se pojavlja. Kako se zaupati v Božje roke, da nas ne bo strah življenja, preizkušenj, izgub?

To je vprašanje izkušnje. Kdor ima čisto majhno, vendar resnično izkušnjo Boga, prijateljski odnos, ko se zares čuti ljubljenega, je prva stvar, ki izgine, prav strah na kateri koli stopnji, celo strah pred smrtjo izgine. Ko človek občuti večno in zastonjsko Božjo ljubezen, njegovo ljubečo navzočnost in ko veruje, da je on moj Oče, stvarnik sveta, je moj Bog in moje vse, on me spremlja, bdi nad menoj, ko spim, podnevi me spremlja, kamor koli grem, zato avtomatično izgine strah. To vam lahko povem na podlagi vsega tistega, kar sem slišal od drugih, predvsem pa iz moje lastne izkušnje: prvo, kar izgine, je torej strah. Potem pa se v človeku naseli mir, občutje miru in gotovosti, psihične moči in lahko bi še naštevali … gotovost, gotovost. Nič in nihče mi ne more več škoditi. Zato se miren in gotov v tvojih rokah, stori z menoj, kar hočeš, tukaj se nič ne more zgoditi. To občutje pride, ko živiš Božjo navzočnost, ko občutiš, da je dejansko tako: resnični Bog te osvobaja vseh strahov, tesnob in podobnih stvari in ti da v zameno mir.

Ustaviva se v Evropi, kako jo vidite v tem trenutku – čeprav imamo malo duhovnih poklicev, se mi zdi, da iščemo Boga bolj kot kadarkoli. Kako nas vi vidite in doživljate, ko prihajate k nam?

Ko govorimo o Evropi na splošno, bi rekel, da jo je preplavil sekularizem, ki med drugim pomeni tudi ateizem. Toda ne smislu napada na Boga, ampak ga zaobide. In vsem duhovnim in evangeljskim vrednotam ta družba obrača hrbet, ne daje jim nikakršnega pomena. Prav zaradi tega najdemo sredi tega sveta, ki je ateističen, ali pa se za Boga ne zmeni, može in žene, ki iščejo Boga, kot še nikoli doslej v vseh 20. stoletjih krščanstva; z neverjetno zavzetostjo, z neverjetno globino, skoraj bi rekel univerzalnostjo … Prav zato, ker je vse drugo praznina; čeprav tega nihče ne opazi, se porajajo tisti, ki zaznavajo Boga, ki so lačni Boga, ki jih žeja po Bogu in ga zato iščejo ter med tem delajo čudovite stvari. Jaz imam podobno izkušnjo tudi v drugih deželah, recimo v ZDA, kjer sem bi lansko leto: prav neverjetno je, kako so možje prepotovali tudi pet, šest ur z letalom, da so prišli in prisluhnili enemu samem nagovoru, ker so hoteli slišati nekaj posebnega, ker so iskali Boga samega. To sem tam osebno zaznal. In to se dogaja tudi tukaj. To je tisto, kar vidim: sredi te popolnoma izpraznjene , na videz poganske družbe, je najti – ne množice – posamezne iskalce Boga, ki so lačni in žejni Boga, kot nikdar prej v zgodovini krščanstva.

Kako bi vse iskalce Boga opogumili, da bi vztrajali v veri in upanju?

Iskalcem Boga bi rekel, da je to milost. Tisti, ki so iskalci, so zato, ker imamo nek notranji vzgib, ki ga mnogi imenujejo lakota ali žeja po Bogu. Že samo iskanje je Božji dar; je dar vseh darov. Dar darov je, ko je srce večno nemirno in nezadovoljno s samim seboj in moram še naprej iskati, moliti. To je največji dar, ki ga lahko prejme človek. In danes je teh iskalcev veliko; veliko jih je. Nekdo je položil v usta sv. Frančiška – ni torej prišlo iz njegovih ust – mislim da gre za francoskega avtorja Leclaire; ta je položil Frančišku v usta tale naslov: Bog je »nikoli dovolj«. To je izjemna definicija Boga. Kolikor bolj ga človek išče, toliko bolj ga želi iskati. In kolikor bliže je, da bi ga prijel za roko, bolj želi biti z njim, ga objeti in nikoli dovolj, nikoli zadovoljen; vedno želi več. To je zelo dobro. To je Božji dar, veliki Božji dar. On polaga v nas lakoto po sebi, zato ga kar naprej iščemo. Nikoli mu ne bomo segli v roko, vendar ga bomo srečali v molitvi in v osebnem odnosu z njim. In prav skušamo doseči pri vseh, ki se udeležijo naših srečanj. Iz ljudi hočemo narediti iskalce Boga in to nikoli zadovoljne iskalce, večno nepotešene iskalce, ki vedno iščejo Božje obličje, vedno globlje. In kolikor bolj se srečujejo z Njim, bolj čutijo lakoto po Njem.