Ob Marijinem pogledu se učimo hvaležnosti

Cerkev na Slovenskem | 07.11.2011, 12:13

"Ko so naši oltarji že obloženi s poljskimi pridelki, se spomnimo, kaj bi še bilo primerno položiti na oltarje našega življenja. Posnemajmo Marijo, ki je vedela, da bo dala temu svetu največ, kar ima," je v oddaji Utrip Cerkve na Slovenskem poudaril p. Bogdana Rusa, frančiškana z Brezij. Vromarskem slovarčku smo govorili o prvem romanju Slovencev v Jeruzalem.

V oddaji ste slišali tudi pogovor z misijonarko s. Tadejo Mozetič, šolsko sestro sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki že več kot 20 let deluje v Paragvaju, med indijanskim plemenom Nivacle. Z njo smo bili posebej povezni pred tremi leti, ko smo jih pomagali s Pustno sobotno iskrico, da so lahko gradili učilnice za otroke in sestra se je tudi tokrat zahvalila vsem darovalcem: "Vaš dar se je množil kot pet hlebov v puščavi," je ganjeno povedala in poudarila, da je bil nad pričakovanji, saj so lahko naredili veliko več, kot so pričakovali. Pogovarjali smo se tudi o revščini in krizi, v kateri živimo: "Ko prihajam domov, v Slovenijo, večkrat rečem ljudem, vi ves čas govorite o krizi, mi pa o njej ne govorimo, ampak jo vsa leta živimo." Oddaja nas je v večeru pred zahvalno nedeljo nagovarjala, da smo Bogu in Mariji hvaležni za neštete darove.

Bodimo hvaležni za Marijo

P. Bogdan Rus je spregovoril o hvaležnosti in Marijini drži, ki nam je v tem vedno lahko zgled.

Hvala ti, draga Mati, ljuba; moram se ti še pismeno zahvaliti, o, predraga Marija; Ljuba Marija Pomagaj, hvala ti! To je samo nekaj nazivov, ki privrejo iz hvaležnih src tistih, ki poznajo, kako velika in mogočna je Marijina roka. Ko se romarji z veliko hvaležnostjo spominjajo Marije, ki jim je v težkih trenutkih življenja stala ob strani, postane njihovo srce odprto za nove milosti.

Na predvečer, ko se že začenja zahvalna nedelja, je čas, da premislimo o svoji hvaležnosti. Bogu smo hvaležni za mnogo stvari. Za stvarno, za misli, za veselje in žalost, za uresničeno in previdnost. Bog je izvor vsega dobrega in tisti, od katerega prejemamo vse. Že s tem, da je Bog postal naš stvarnik, nam je izkazal največjo dobro. Ker nas je ljubil, nas je ustvaril. Bogu je to mogoče. Nam nerazumljivo.

Bogu bodimo hvaležni najprej za največji dar, kar ga je kakšno bitje dalo drugemu. Dal je svojega Sina v daritev za naše odrešenje. In medtem, ko ni dovolil, da bi se darovali človeški sinovi in hčere, je življenje svojega sina dal za popolno daritev v odrešenje vsakega človeka. Brez tega zavedanja ne bomo nikoli odkrili, kaj je pravzaprav temelj našega življenja.

Hvaležni pa smo lahko tudi za Marijo - njeno materinsko držo in zgled evangeljske preprostosti. Ta evangelij, ki je bil prvič oznanjen pred 2000 leti, se po Mariji ponovno piše vsak dan. Ko se bratje in sestre združujejo pred njo, da bi obhajali evharistijo, da bi prejeli zakrament svete spovedi ali pa se le potopili v njen ljubeči pogled, ustvarijo veselo oznanilo, evangelij ljubezni, ki je sodobno znamenje, da Bog nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva.

Ko so naši oltarji že obloženi s poljskimi pridelki, se spomnimo, kaj bi še bilo primerno položiti na oltarje našega življenja. Posnemajmo Marijo, ki je vedela, da bo dala temu svetu največ, kar ima; Božji Sin, ki mu bo dala prebivališče v svojem telesu in mu s tem dala telo, bo na Kalvariji darovan.

Največja zahvalna nedelja je Kalvarija, če jo gledamo z Marijinimi očmi.

In takega pogleda se moramo v svojem življenju učiti. Karkoli nam že pride na pot, v čemerkoli smo že preizkušani, bodimo ljudje, ki so pripravljeni gledati na življenje z Marijinim pogledom. Danes se spomnimo, kaj bomo še položili na naše oltarje.

Kaj bi nam svetovala Marija?

Marija bi nam svetovala, naj najprej položimo vse, kar smo. Ko zremo v prihodnost, smo polni načrtov in skrbi. Prav rado se zgodi, da to prihodnost hočemo vnaprej kupiti, se zavarovati, da bo vse tako teklo, kakor mi hočemo ali celo zahtevamo. Pri tem pa niti ne opazimo, da naše prošnje k Bogu po lepem življenju postanejo zahteve. Da želimo mi določati svojo življenjsko zgodovino ne glede na to, kako stežka bodo drugi živeli to našo prihodnost.

Marija sprejema življenje in upanje kot Božji dar. Prav v nobeni stvari ne pusti, da ne bi bila aktivno udeležena, a prav vsako stvar obenem pusti v Božjih rokah. Marija je zgled ponižnega služenja in tihega upanja, ki jasno postavi Boga na prvo mesto.

Marija bi nam nato svetovala, naj položimo na oltar zahvalne nedelje vse svoje stiske in težave ter dobrote, ki smo jih po Božji previdnosti prejeli.

Nemalokrat se zgodi, da šele čez leta spoznavamo, kako je bilo dobro, da nam Bog čemu v življenju ni ugodil. V tem spoznanju je nekaj kesanja in spoznanja, da nas je Bog postavil na laž; da je zamenjal naše želje, v kolikor so bile sebične in zaprte same vase.

Marija bi nam rekla, naj položimo na oltar vso svojo bolestnost, kadar bi želeli vladati nad drugimi in jim biti gospodarji. Nihče nima pravice vladati drugemu človeku. Po propadu miselnih sistemov, ki so namesto bogastva pustili za seboj krvavo uničenje, naj se ta drža izkorenini tudi iz našega osebnega življenja. Pogosto drugega človeka spoznamo v najbogatejši luči šele, ko nam je daleč, ko smo ga izgubili. In če ga bomo znali s čisto držo odpuščanja sprejeti nazaj, bomo ravnali kot Marija, ki znala že vnaprej odpustiti.

Marija bi nam svetovala, da naj položimo na oltar upanje drugih ljudi, ki živijo ob nas. Da bi mogli biti ob nas svobodni in odprti. Ko se drugega človek polastimo, ob nas ne more več rasti. Raje se neprestano zatekajmo k odpuščanju in zahvali, da nam ga je Bog podaril. Marija je Jezusovo življenje prejela kot velik dar. Nikakor ni mogla vedeti vsega, kar se bo v tem velikem življenju zgodilo. Toda ljubila je z veliko, Božjo ljubeznijo, zato je bila lahko del te velike daritve.

Marija bi nam svetovala, naj položimo na oltar zahvale vso svojo bolečino in zlomljenost, kadar je ne bomo znali sprejeti. Kristjani smo poklicani, da iz najtežjih trenutkov v življenju naredimo najlepše, da v težavah življenja odkrijemo resnično luč evangelija. Takrat postanemo sadovi vere za druge ljudi.

Marija bi nam svetovala, naj položimo na oltar zahvale naše brezizhodne trenutke. Trenutke brez vere in brez človeka, ki bi nam lahko ponudil roko.

To so temačni trenutki življenja, v katerih se ne znajdemo. In če znamo tudi na te trenutke pogledati z Marijinim pogledom, bomo ugotovili, da smo bili ravno v teh trenutkih pod najbolj budnim očesom Božjega varstva. Marija, ki vse svoje življenje zaupala Bogu, pa je lahko v tem naša vodnica.

Marija nam bi predlagala, naj položimo na oltar  zahvalne nedelje tudi vse svoje pokojne. Tiste, ki so umrli tako, kakor bi z njimi umrli tudi sami, postopoma in z lepim slovesom; tiste, ki so umrli nenadno, pa tudi tiste, ki so umrli, ne da bi se spravili z nami. Marija, ki je spremljala trenutek za trenutkom, ker je verovala, verovala v večno življenje, nam lahko pokaže tudi pravo vstajenjsko vero.

Ko bi tudi mi znali biti Mariji hvaležni za vse to. Ko bi znali tudi mi Mariji Pomagaj dati v našem narodu mesto, ki ji gre. Pogosto jo priznavamo v svojih molitvah, ne pa drugače, čeprav so jo naši rojaki nesli po vsem svetu, celo v vesolje.  Marija Pomagaj neprenehoma tke vezi naših razklanih družin.

Marija Pomagaj je tista, ki povezuje naš narod. Na zunaj in znotraj. Ga spravlja, bodisi, da je razkropljen po svetu ali razdeljen v srcu.

Dobrodošli na Brezjah, bratje in sestre. Ob Marijinem pogledu se učimo hvaležnosti, da bomo lahko spoznali, kako velik in dober je Bog do nas.