Posinodalna apostolska spodbuda Africae Munus

Svet | 20.11.2011, 15:11

Slovensko uredništvo Radia Vatikan je na svoji spletni strani objavilo uradni povzetek posinodalne apostolske spodbude Africae Munus - Naloga Afrike.

UVOD

Posinodalno apostolsko spodbudo Africae Munus (Naloga Afrike) je Benedikt XVI. sestavil na osnovi 57 zaključnih predlogov druge posebne sinode za Afriko, ki je potekala oktobra 2009 ter je bila posvečena temi sprave, pravičnosti in miru. Papeški dokument je razdeljen v dva dela. V prvem delu je pregled nosilnih struktur cerkvenega poslanstva na afriški celini z namenom, da bi prišlo do sprave, pravičnosti in miru, za dosego tega cilja pa je potrebno nameniti posebno pozornost evangelizaciji. V drugem delu so navedena področja apostolata v Cerkvi, predvsem področje vzgoje, zdravstva ter sredstev družbenega obveščanja. Nad vsem tem pa je upanje. Zavedajoč se bogate intelektualne, kulturne in verske dediščine, pa tudi sedanjih izzivov, s katerimi se mora soočiti Afrika, papež spodbuja celino, naj vedno bolj sprejme Kristusa in se tako loči od vsega tistega, kar jo hromi ter tako pri sebi najde moč za lastno življenje in zgodovino.

Ta apostolska spodbuda je povezana:

• s posinodalno apostolsko spodbudo Ecclesia in Africa (Cerkev v Afriki), ki je bila objavljena leta 1995 po prvi posebni sinodi za Afriko. Iz nje je vzeta predvsem zamisel Cerkve kot Božje družine
• s posinodalno apostolsko spodbudo Verbum Domini, ki je bila objavljena leta 2010 po redni sinodi o Božji Besedi. Iz nje je vzet pomen svetopisemskega apostolata.
• s smernicami za redno sinodo o Novi evangelizaciji, ki bo leta 2012. Iz smernic je vzeto z namenom, da se poživi cerkvena dinamika Cerkve v Afriki ter se nakaže program pastoralnih dejavnosti za naslednja desetletja evangelizacije.

PRVI DEL: Nosilne strukture cerkvenega poslanstva v Afriki

Izhajajoč iz predpostavke, da »si Afrika želi slišati Kristusov glas, ki danes oznanja ljubezen do drugega, tudi do sovražnika« (AM 13), apostolska spodbuda vabi k spravi z Bogom in z bližnjim, kar je nujno za hojo po poti miru. Pomembno je torej notranje očiščenje človeka, ponudba in sprejem odpuščanja, ki omogočata vzpostavitev soglasja med družinami. Pri tem pa ostane jasno, da je potrebno poiskati odgovorne za kriminalna dejanja, ter jih poklicati na odgovornost, da ne bi ponavljali svojih zločinov.

Papež nadalje poudarja, da čeprav je za ustvarjanje družbenega reda odgovorna politika, pa ima kljub temu Cerkev dolžnost, da oblikuje vest mož in žena ter jih vzgaja za božjo pravičnost. Ta je utemeljena na ljubezni, zato se daruje za brate in sestre onkraj tiste najmanjše mere, ki jo zahteva človeška pravičnost. Živeti Kristusovo pravičnost pomeni, zavzeti se za prekinitev zaseganja dobrin na račun celih ljudstev. To je potrebno imeti za nedopustno in nemoralno (AM 24). Nadalje živeti Kristusovo pravičnost, pomeni nuditi pomoč, biti solidaren ter dejavno ljubiti v smislu blagrov. Zato »se je treba prednostno posvečati ubogemu, lačnemu, bolnemu, zaporniku, priseljencu, beguncu in tistemu, ki je ostal brez vsega« (AM 27). Cerkev mora prispevati svoj delež k oblikovanju nove Afrike tudi tako, da »na glas naznani tihe krike nedolžno preganjanih posameznikov ali celotnih ljudstev, katerih vladarji si prilaščajo njihovo sedanjost in prihodnost za lastne interese« (AM 30).

Katera so področja delovanja, s pomočjo katerih se bo vse to udejanjilo? Apostolska spodbuda navede na prvem mestu katehezo, ki naj ne bo samo naštudirana, ampak predvsem osebno, družinsko in družbeno živeta. Potrebno je opraviti temeljito razločevanje krajevnih tradicionalnih obredov, predvsem tistih, ki so povezani s spravo, da bi se razjasnilo, kaj pomaga in kaj ovira inkulturacijo evangelija. Nadalje je potrebno spodbujati novo bratstvo, ki gre onkraj težnje po uveljavljanju lastnih koristi plemenske skupnosti, onkraj rasizma in onkraj poveličevanja naroda.

Papež zahteva posebno zaščito in obrambo:

• družine, da bo, kljub ogroženosti s strani napačnega pojmovanja zakonske zveze, razvrednotenja materinstva, običajnosti splava, lažje možnosti ločitve, relativizma 'nove etike', postala 'domača cerkev', ki je sposobna prinašati v družbo mir in soglasje. Poleg tega pa lahko čaščenje in spoštovanje, ki ga ima Afrika do starostnikov, navdihuje Zahodni svet z zgledom za uravnoteženo družbeno sestavo.
• žena, ki imajo nenadomestljivo nalogo v družbi in Cerkvi. Vsi kristjani se morajo spopasti z dejanji nasilja nad ženami, ta dejanja ovaditi in obsoditi.
• otrok, ki so Božji dar, vir upanja in prenove, pa se pogosto znajdejo v nedopustnih in sramotnih situacijah, kot otroci – vojaki, zaporniki, tisti, ki so prisiljeni delati, otroci s katerimi slabo ravnajo zaradi njihove prizadetosti, kakor tudi, ki jih imajo za čarovnike, otroci, ki jih zaradi albinizma imajo za manj vredne, otroci, ki jih prodajajo kot sužnje za spolnost.
• življenja: Cerkev je namreč proti splavu, mamilom, alkoholizmu. Je med najbolj uspešnimi, ki se soočajo s pandemijami malarije, tuberkuloze predvsem pa AIDS-a. S to zadnjo se je potrebno soočiti z vidika medicine, farmacije predvsem pa etike, saj le-ta temelji na najučinkovitejši preventivi, to je spolni vzdržnosti, na zavračanju spolne promiskuitete, na zakonski zvestobi, saj izhaja iz antropologije, ki temelji na naravnem zakonu ter Božji Besedi. Prav tako je potrebno izkoreniniti nepismenost. Odpraviti pa je potebno tudi smrtno kazen.

Apostolska spodbuda nadalje poudarja potrebo afriških držav po dobri oblasti, ki se odraža v spoštovanju Ustave, svobodnih volitvah, neodvisnemu sodnemu sistemu ter transparentni in ne skorumpirani administraciji. Nadalje so pomembne tematike spostolske spodbude izkoriščanje surovin za skupno dobro, varovanje osnovnih dobrin kot sta voda in zemlja, pozornost do pojava preseljevanja tudi na mednarodnem nivoju ter globalizacija solidarnosti, ki vsebuje 'počelo zastonjskosti ter logiko daru, kot izraz bratstva' (AM 86).

Osrednjo pozornost papež posveti tematiki dialoga, ki mora biti:

• ekumenski, saj razdeljeno krščanstvo zbuja škandal. Papež poziva k ustanavljanju novih ekumenskih združenj, ki se bodo posvečale karitativnim dejavnostim ter varovale versko izročilo pred razširjanjem samoraslih afriških cerkva, sinkretističnih gibanj ter sekt, ki se pogosto polastijo bodisi vodilnih politikov bodisi vernikov po župnijah.
• medverski ter naj poteka tako s tradicionalnimi afriškimi verstvi, da se iz tega izlušči to, kar je v skladu z evangelijem in to kar je trdno in ni čarovništvo, kakor tudi z islamom. Kljub temu, da je islam v nekaterih Afriških državah zelo nasilen, pa papež vztraja pri pomenu spoštovanja muslimanov, saj so tudi oni monoteisti (verujejo v enega Boga), ter poudarja odprtost za dialog pri spoštovanju tako verske svobode kot svobode vesti.

DRUGI DEL: Apostolska področja v Cerkvi

V tem delu se papež neposredno obrača na:

• škofe, ki so povabljeni k svetemu življenju, k edinosti s Petrovim naslednikom, k občestvu z duhovniki. Upreti se morajo skušnjavi nacionalizma ter se zavzeti za vzgojo laikov. Škofije morajo biti »zgled lepega obnašanja oseb, transparentnosti in dobrega finančnega upravljanja« (AM 104).
• duhovnike, ki morajo dati zgled življenja tako v celibatu kot v nenavezanosti na materialne dobrine. Prerastejo naj plemenske in rasne meje ter se uprejo skušnjavi, da bi postali politični voditelji ali socialni delavci.
• bogoslovce, ki so poklicani, da se v primernem okolju za psihološko kot človeško rast dobro pripravljajo tako teološko kot duhovno na duhovništvo, da bodo lahko postali apostoli mladih.
• laike, ki morajo živeti svetost v svetu ter s tem pokažejo, da delo ni le sredstvo zaslužka, temveč kraj osebnega uresničevanja in služenja bližnjemu. Tisti, ki se udejstvujejo na političnem, ekonomskem, kulturnem ter družbenem področju morajo dobro poznati družbeni nauk Cerkve.
• diakone, posvečene osebe in katehiste. Papež vztraja pri stalni formaciji teh oseb, da bodo zgled krščanskega življenja ter pričevalci Bogu predanega življenja, posvečenega bližnjemu.
• šole, univerze in katoliške ustanove, ki morajo v družbi tkati vezi miru in sožitja; iskati Resnico, ki presega človeška merila; prispevati k razvoju afriške teologije, ki ohranja katoliško istovetnost; pospeševati inkulturacijo
• katoliške zdravstvene ustanove: V vsakem bolniku vidi Cerkev trpeči ud Kristusovega telesa. Če je tako, bo njihovo prizadevanje proti boleznim zvesto katoliškemu etičnemu nauku in obrambi življenja. Ustanove morajo upravljati sklade na transparenten način. Ti morajo biti namenjeni predvsem za dobro bolnikov. Naj se poveča število majhnih dispanzerjev, ki zagotavljajo prvo pomoč.
• sredstva družbenega obveščanja: Cerkev mora biti navzoča v družbenih občilih bolj organizirano in v večjem številu ter slediti novim tehnologijam. Te so namreč lahko sredstvo za evangelizacijo ter formacijo afriških ljudstev za spravo, pravičnost in mir.

Nadalje apostolska spodbuda poudarja pomen evangelizacije, razumljene tako misio ad gentes, torej prinašanje vesele novice osebam, ki je še ne poznajo, kot nove evangelizacije, torej evangelizacije tistih, ki krščanstva ne prakticirajo več. Prispevek afriške Cerkve za novo evangelizacijo pa naj bo namenjen tudi zunaj meja celine in sicer v najbolj sekulariziranih deželah.

KONKRETNI PREDLOGI

Apostolska spodbuda, izhajajoč iz nekaterih zaključnih predlogov Sinode, podaja nekatere konkretne predloge, s katerimi spodbuja spravo, pravičnost in mir na celini:

• spodbujati lectio divina ter svetopisemski apostolat, ker Božja Beseda oživlja bratsko občestvo
• obhajati celinski evharistični kongres, ker evharistija vzpostavlja novo bratstvo, ki presega jezike, kulture, narode, plemensko razlikovanje, rasno razlikovanje ter nacionalizem
• krajevne Cerkve v Afriki naj predlagajo nove svetniške kandidate, ker so svetniki izjemni zagovorniki pravičnosti ter apostoli miru
• škofi naj podpirajo SECAM (Svet škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja), ki je na celinski ravni cerkvena struktura solidarnosti in občestva
• spodbuja se afriške dežele, da vsako leto obhajajo spravni dan ali teden, še posebej v adventnem in postnem času
• SECAM bi lahko v dogovoru s Svetim sedežem pripravil 'leto sprave' za vso celino.

SKLEP

Zaključek apostolske spodbude izraža veliko upanje. Papež zaupa Blaženi Devici Mariji v priprošnjo pot evangelizacije afriške celine, »da bi vsak posameznik vedno bolj postajal apostol sprave, pravičnosti in miru« ter da bi lahko bila Afrika »ena od duhovnih pljuč človeštva«.