Pred apostolskim potovanjem v Benin: Kardinal Bernardin Gantin
Svet | 16.11.2011, 23:39
Do papeževega odhoda v Benin nas ločita še dva dneva. Eden izmed ključnih trenutkov na programu obiska bo molitev na grobu kardinala Bernardina Gantina. Kardinal je umrl leta 2008, a je v srcih Beninčanov še vedno prisoten, prav tako pa tudi v srcu papeža Benedikta XVI.
Kot so poročali v slovenski oddaji Radia Vatikan, je bil v času, ko je bil Ratzinger prefekt Kongregacije za verski nauk, Gantin na čelu Kongregacije za škofe. Beninski kardinal pa je bil tudi njegov predhodnik na položaju dekana kardinalskega zbora. Na ponedeljkovi tiskovni konferenci je p. Federico Lombardi pojasnil, da Gantin v Beninu velja za „očeta domovine, narodnega junaka, torej za osebo, ki je s strani prebivalstva deležen resnično neizmernega spoštovanja in naklonjenosti“. Lombardi je spomnil, da je bil ob njem še en pomemben predstavnik Cerkve, na katerega prispevek se prav tako ne sme pozabiti. To je bil nadškof Isidore de Souza, ki je imel velike zasluge, da je Benin v začetku 90. let mirno prešel v demokratično ureditev.
Na tem mestu velja poudariti, da ima ta, ena izmed najrevnejših afriških držav, ki nima veliko naravnih virov, vendarle eno zelo veliko bogastvo: mir. V deželi že skoraj sto let ni bilo vojne. Za Benin pa je značilno tudi izrazito miroljubno sobivanje med prisotnimi verstvi. Kristjani, muslimani in pripadniki tradicionalnih verstev živijo v harmoničnem medsebojnem dialogu.
Iz tega okolja je izšel kardinal Bernardin Gantin, ki se je rodil 8. maja leta 1922 v nadškofiji Cotonou. Njegov priimek »gan-tin« pomeni »železno drevo afriške dežele«. Njegova dežela in njegovi ljudje so tudi zares vedno ostali globoko zasidrani v njegovem življenju. Po duhovniškem posvečenju pri 29 letih je nekaj časa deloval kot učitelj jezikov v škofijskem semenišču in se hkrati posvečal pastoralnim dejavnostim po vaseh. Leta 1953 je zapustil Afriko in odšel na študij teologije in cerkvenega prava v Rim. Štiri leta kasneje je bil posvečen v škofa. Njegovo pastoralno delovanje, najprej kot pomožni škof in nato nadškof v domačem Cotonouju, sta zaznamovali velika ljubezen in vnema. Posebej se je posvetil spodbujanju ustanavljanja šol, dejavnosti katehetov in domačih redovnic ter skrbi za duhovniške poklice. Bil je tudi predsednik pokrajinske škofovske konference. Leta 1971 ga je papež Pavel VI. poklical v Rim. Po nekaj letih opravljanja različnih nalog v Rimski kuriji, ga je leta 1984 bl. Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za škofe in predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko. Na tem položaju je nato ostal več kot 14 let. Bil je prvi afriški kardinal na čelu katerega izmed dikasterijev Rimske kurije. Deset let pa je bil tudi dekan kardinalskega zbora. Leta 2002 je zaprosil, da bi bil razrešen svojih zadolžitev. Tako se je po dobrih tridesetih letih v službi Svetega sedeža lahko vrnil v ljubljeni Benin. Umrl je 13. maja leta 2008.
S kardinalom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., sta bila vedno posebej povezana. Oba sta bila za kardinala imenovana na konzistoriju leta 1977, zadnjem, ki ga je sklical papež Pavel VI. Pred odhodom iz Rima leta 2002 je Gantin v nekem intervjuju Ratzingerja opredelil kot »pravi zgled za celo Rimsko kurijo«. S pogosto težkimi primeri, s katerimi se je moral soočati, je v nadaljevanju pojasnil beninski kardinal, se je spoprijemal »s tankočutnostjo, obzirnostjo, vljudnostjo in skromnostjo«. Osebno poznanstvo z njim je bila zanj posebna sreča. Papež Benedikt XVI. pa je ob smrti kardinala Bernardina Gantina leta 2008 med drugim dejal, da je njegova osebnost predstavljala čudovito sintezo značilnosti afriškega duha in evangeljskih vrednot. Odgovorne naloge v Rimski kuriji je opravljal na ponižen in preprost način. Sveti oče je posebej izpostavil tudi njegovo previdno modrost, trdno vero, iskreno navezanost na Kristusa ter njegovega vikarja na zemlji in veliko ljubezen do evharistije, ki je izvir osebne svetosti in cerkvene skupnosti. Spomnil pa je tudi na modre besede, ki mu jih je nekoč izrekla njegova mati: „Nikoli ne pozabi na daljno in majhno vas, iz katere prihajamo.“ Prav v teh besedah je bila najverjetneje skrivnost Gantinove ponižne in preproste drže.
