Kaj je Benedikt XVI. pred nekaj tedni povedal evangeličanom?

Slovenija | 01.11.2011, 11:01

Med svojim nedavnim obiskom v Nemčiji se je papež Benedikt XVI. srečal tudi s predstavniki Sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji. To se je zgodilo 23. septembra letos med obiskom nekdanjega avguštinskega samostana v Erfurtu, kjer se je duhovno in intelektualno oblikoval Martin Luther.

Srečanju, ki je potekalo za zaprtimi vrati in je trajalo veliko dlje, kot je bilo predvideno, je sledilo ekumensko bogoslužje, ki sta se ga udeležila tudi nemški zvezni predsednik Christian Wulff in kanclerka Angela Merkel. O povzetku papeževega nagovora smo poročali že septembra. Ker je 31. oktober v Sloveniji državni praznik dan reformacije in obletnica predstavitve Luthrovih teoloških tez Za razjasnitev močí odpustka, ki predstavlja začetek reformacije, je primerno, da se seznanimo s celotno vsebino papeževega nagovora evangeličanom. Prevedel in posredoval nam ga je profesor na Teološki fakulteti dr. Anton Štrukelj:

Postavimo Boga v središče svojega življenja

Dragi bratje in sestre!

Najprej bi se rad iz srca zahvalil, da se moremo srečati tukaj. Moja posebna zahvala velja Vam, dragi brat, predsednik Schneider, da ste me pozdravili in me s svojimi besedami sprejeli v svoj krog. Odprli ste svoje srce, zares odkrito ste izrazili skupno vero in hrepenenje po edinosti. Veselimo se tudi zato, ker sem prepričan, da to zasedanje in naša srečanje lahko obhajamo tudi kot praznik skupnih značilnosti vere. Vsem bi se rad zahvali tudi za Vaš dar, da smemo kot kristjani govoriti drug z drugim tukaj, na tem zgodovinskem kraju.

Zame kot rimskega škofa je zelo ganljiv trenutek, da se srečujem z vami tukaj v starem avguštinskem samostanu v Erfurtu. Pravkar smo slišali: tukaj je študiral Martin Luter. Tukaj je bil posvečen v duhovnika. Proti želji svojega očeta ni ostal pri študiju prava, ampak je študiral teologijo in se podal na pot duhovništva v redovniški skupnosti svetega Avguština. Na tej poti mu res ni šlo za to ali ono. Vprašanje o Bogu mu ni dalo miru. To vprašanje je bilo globoka strast in gonilna vzmet njegovega življenja in vse njegove poti. "Kako naj dosežem milostnega Boga?" To vprašanje ga je zadelo v srce in je bilo za vsemi njegovimi teološkimi iskanji in boji. Teologija za Lutra ni bila akademska zadeva, ampak boj s samim seboj. To pa je bil spet boj za Boga in z Bogom.

"Kako naj dosežem milostnega Boga?" Vedno znova mi seže do srca, da je bilo to vprašanje gonilna sila vse njegove poti. Kajti komu je danes pravzaprav to še mar – tudi med krščanskimi ljudmi? Kaj pomeni vprašanje o Bogu v našem življenju? V našem oznanjevanju? Večina ljudi, tudi kristjanov, danes kar predpostavlja, da se Bog navsezadnje ne zanima za naše grehe in kreposti. Bog pač ve, da smo vsi samo meso. Kolikor pa sploh verujemo v onstranstvo in Božjo sodbo, pa dejansko skoraj vsi kar predpostavljamo, da mora biti Bog velikodušen in da bo končno s svojo milosrčnostjo že pogledal proč od naših majhnih napak. Vprašanje nas ne teži več. Toda ali so naše napake res tako majhne? Ali sveta ne opustoši korupcija velikih, a tudi malih, ki mislijo samo na svojo lastno korist? Ali ga ne opustoši oblast drog, ki živi od pohlepa po življenju in po denarju po eni strani, od želje po uživanju po drugi strani pri ljudeh, ki so se ji vdali? Ali sveta ne ogroža naraščajoča pripravljenost za nasilje, ki se neredko preobleče tudi religiozno? Ali bi lakota in revščina mogla tako opustošiti dele sveta, če bi bila v nas bolj živa ljubezen do Boga in v njeni moči tudi ljubezen do bližnjega, do ljudi, ki jih je Bog ustvaril? In tako bi lahko nadaljevali. Ne, zlo ni malenkost. Zlo ne bi moglo biti tako mogočno, če bi Boga resnično postavili v središče svojega življenja. Vprašanje: kakšen odnos ima Bog do mene, kakšen odnos imam jaz do Boga – to žgoče Lutrovo vprašanje mora spet na novo in gotovo v novi obliki postati tudi naše vprašanje, ne akademsko, ampak resnično. Mislim, da je to prvi klic, ki naj bi ga slišali ob srečanju z Martinom Lutrom. Nato pa je pomembno: Bog, edini Bog, Stvarnik nebes in zemlje, je nekaj drugega kakor filozofska hipoteza o izvoru vesolja. Ta Bog ima obličje in nas je nagovoril. Ta Bog je v človeku Jezusu Kristusu postal eden od nas – pravi Bog in pravi človek hkrati. Lutrovo mišljenje, vsa njegova duhovnost je bila kristocentrična: "Kaj vodi Kristusa?" To je bilo za Lutra odločilno hermenevtično merilo za razlago Svetega pisma. To pa predpostavlja, da Kristus določa središče naše duhovnosti in da ljubezen do njega, življenje z njim, določa naše življenje.

Morda bi kdo utegnil reči: lepo in prav, toda kaj ima to opraviti z našim ekumenskim položajem? Ali je vse to morda le poskus, da bi se izogibali nujnim problemom, pri katerih čakamo na dejanski napredek, na stvarne odgovore? Na to odgovarjam: za ekumenizem je najpomembnejše najprej to, da pod pritiskom sekularizacije skoraj neopazno ne izgubimo velikih skupnih značilnosti, ki nas sploh napravljajo za kristjane in ki so nam ostale kot dar in naloga. Bila je napaka konfesionalne dobe, da smo v veliki meri videli samo tisto, kar nas ločuje in sploh nismo življenjsko zaznali tega, kar nam je skupno z velikimi darovi Svetega pisma in starokrščanskih veroizpovedi. Zame je velik ekumenski napredek zadnjih desetletij, da se spet zavedamo te skupne značilnosti, da jo spoznavamo kot našo skupno, neuničljivo osnovo v skupni molitvi in petju, v skupnem zavzemanju za krščanski etos pred svetom, v skupnem pričevanju za Boga Jezusa Kristusa v tem svetu.

Seveda, nevarnost, da jo izgubimo, je resnična. Rad bi na kratko omenil dva vidika. Zemljepis krščanstva se je v novejšem času globoko spremenil in se bo še spreminjal. Klasične konfesionalne Cerkve so pogosto nemočne pred novo obliko krščanstva, ki se razširja z nezaslišano misijonarsko dinamiko, ki je v svojih oblikah včasih zastrašujoča. To je krščanstvo z neznatno institucionalno gostoto, z malo racionalne in še manj dogmatične prtljage, a tudi s pičlo stabilnostjo. Ta pojav svetovne razsežnosti – o katerem vedno znova slišim od škofov z vsega sveta – nas postavlja pred vprašanje: kaj nam ima ta nova oblika krščanstva povedati, pozitivno ali negativno? Vsekakor nas na novo postavlja pred vprašanje, kaj je trajno veljavno in kaj more ali mora postati drugačno. Postavlja nas pred vprašanje naše temeljne odločitve vere.

Še globlji in v naših deželah še bolj žgoč je drugi izziv celotnemu krščanstvu, o katerem bi rad spregovoril: kontekst sekulariziranega sveta, v katerem moramo mi kot kristjani živeti in izpričevati svojo vero. Odsotnost Boga v naši družbi pritiska vedno huje. Zgodovina njegovega razodetja, o katerem nam govori Sveto pismo, se zdi vedno bolj oddaljena v preteklosti. Ali moramo popustiti pritisku sekularizacije, postati moderni z razredčenjem vere? Seveda je treba vero danes na novo premisliti in pred vsem na novo živeti, da bi postala sedanjost. Toda razredčenje vere ne pomaga, ampak to, da jo povsem živimo v našem danes.

To je osrednje ekumensko vprašanje, pri katerem si moramo medsebojno pomagati: da bi verovali globlje in bolj živo. Nas in krščanstva ne rešujejo taktike, ampak rešuje na nov premišljena in na novo živeta vera, po kateri vstopa Kristus in z njim živi Bog v ta naš svet. Kakor so nas mučenci nacističnega časa zbližali in uresničili prvo veliko ekumensko odprtost, tako je tudi danes v razkristjanjenem svetu vera, ki jo živimo od znotraj, najmočnejša ekumenska sila, ki nas medsebojno zbližuje in nas vodi k edinosti v enem Gospodu. Zato prosimo Gospoda, da bi znali na novo živeti vero in da bi tako postali eno.