Zakaj na volitve?
Slovenija | Tanja Dominko
Vprašanje, zakaj iti na volitve, smo te dni zastavili nekaterim intelektualcem, med drugim tudi Niku Grafenauerju. Kot pravi, se razmere sicer spreminjajo, zgodovina pa se ponavlja, saj se ob današnjih dogodkih spominjamo tudi nekaterih iz preteklosti. Njegovo razmišljanje objavljamo v celoti.
Razmere se spreminjajo, zgodovina pa se ponavlja. Naj v tej zvezi navedem le nekaj stavkov iz knjige Kriza duha Paula Valeryja, ki je izšla davnega leta 1924, v njej pa pesnik med drugim zelo plastično naslika tudi tedanji varietejski izgled Evrope. Takole pravi: »Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum odvisnosti, maksimum zvez in menjave. – Ta združba maksimov tvori Evropo ali sliko Evrope.«
Zdi se, kot da med to oznako in sedanjo podobo Evrope ni minilo skoraj sto let, v katerih je Evropa preživela tudi dve svetovni vojni in berlinski zid. Kaj hočem reči? Kriza duha, ki močno zaznamuje tudi današnjo Evropo, je seveda še dosti bolj očitna pri nas, saj s pravo šentflorjansko zadušljivostjo prekriva habitat, ki se mu reče slovenska država. Zato ne bo odveč, če ob tej priložnosti povem svoj epigram, ki sem ga aprila letos napisal za dvajsetletnico države in še ni bil objavljen:
Slovenski sen
Ko je bila slovenska država samo privid,
smo zanjo kar naprej z glavo rinili v zid.
Zdaj, ko jo imamo, pa ne namišljeno, ampak pravo,
se pa iz dneva v dan bolj držimo za glavo.
Volitve, kaj šele predčasne, ki še posebej opozarjajo na to, kako globoko smo zabredli, so edinstvena priložnost za to, da se nehamo držati za glavo, ampak da s svojim glasom in izbiro na volitvah vsaj nekaj prispevamo k temu, da se stvari spremenijo na bolje. Zato je čimvečja udeležba na njih zelo pomembna, saj bomo tako najbolj neposredno uveljavili svoj kritični pogled na sedanje razmere in s tem izpričali tudi svojo politično voljo.
Zase lahko rečem, da me že od nekdaj jezi kar naprej gojena blokovska delitev političnih sil na leve in desne, saj je to v nasprotju z demokratično pozituro družbe in nazorsko razporeditvijo volivcev. Tako se med sabo kar naprej spopadajo različne politične klike in lobiji, ki imajo pred nosom predvsem svoj interes, medtem ko se jim t. i. nacionalni interes, ki je edini državotvoren, razblinja v megli, v kateri domujejo puhlice brez zavezujoče teže.
Gre za to, da izvolimo takšen parlament in se dokopljemo do takšne vlade, ki bosta kos zahtevam časa in razmeram v globalni kibernetski civilizaciji. Potrebujemo torej vlado in oblast, ki bo trdna in zanesljiva v odločitvah, ne pa da se sproti sesipa in tako še poglablja krizo, iz katere se hočemo izkopati. Te volitve so zato takorekoč nov plebiscit za moderno in sebe dostojno Slovenijo.
Kajti vladati sebi je največja oblast, je rekel Seneca ml. Kdo ve, če ni že takrat v rimskem času, duhovit, kot je bil, mislil na slovensko demokracijo danes.
