Matej Kovač
Krivi so Italijani in opozicija
Jože Bartolj
Minuli teden smo šokirano ugotovili, da obrestne mere, po katerih si sposoja denar slovenska država sledijo obrestnim meram za italijanske dolžniške papirje. Kot običajno so bolj kot vzroki, medije zanimali krivci za nastalo situacijo.
Povampirjeni kapitalizem
Najprej si je dobro priklicati v zavest kako se določajo obrestne mere za obveznice, to je dolžniške papirje, ki jih je izdala država, ki se zadolžuje. Ko se država želi zadolžiti, izda posojilodajalcem obveznice pri katerih je definirana ročnost (kdaj in kako bo država vrnila glavnico posojila) in obresti. Obresti ob izdaji obveznic so odvisne od referenčne ravni obrestnih mer v določenem gospodarskem okolju (to so pri nas obresti na nemške obveznice) in od pribitka za večje tveganje, s katerim se soočajo posojilodajlaci, če posodijo konkretni državi, namesto na primer Nemčiji.
Razmere pri posojilojemalkah se spreminjajo in če se verjetnost, da bi država posojilojemalka lahko vrnila dolg zmanjša, želijo nekateri kupci obveznic obveznice prodati. Prodajo jih lahko seveda samo s popustom. Novi kupci so delček državnega dolga (obveznico) kupili ceneje, zato jim na vložen denar le ta prinaša večji donos (dejanske obresti, ki so sestavljene iz obresti ob izdaji obveznice in razlike med glavnico in nakupno vrednostjo obveznice). Če se želi država, katere obveznice se prodajajo s popustom (diskontom) na novo zadolžiti, praviloma novih obveznic ne more izdati po nižji obrestni meri kot je efektivna obrestna mera za že izdane obveznice. V Sloveniji in Italiji je ta obrestna mera sedaj okrog 7%.
In kdo posoja državam? Tako kot so v svetu države, gospodarske družbe in posamezniki, ki trošijo ali investirajo več kot ustvarijo in prihranijo, so v svetu tudi države, gospodarske družbe in posamezniki, ki prihranijo več kot uspejo potrošiti in investirati na svojem domačem trgu. Slednji, posojajo denar (kupujejo obveznice) prvim. Vse skupaj poteka preko bankirjev in investicijskih skladov, eksponentov »povampirjenega kapitalizma« kot bi dejal naš nekdanji predsednik, tovariš Kučan.
Kdo je kriv ?
Slovenci smo take vrste ljudje, da mnogo lažje živimo z nesrečo, če si lahko mislimo kdo je za našo nesrečo kriv. Ali je krivec pravi ali napačni ni pomembno, pomembno je da se lahko z vsem srcem zgražamo nad njegovo krivdo. Ko je postalo jasno, da nas »kapitalistični vampirji« obravnavajo tako kot bunga-bunga Italijane in le malo bolje od Grkov, se je začel lov na krivce. Po že utečeni poti so mnogi vzkliknili: »Janša je kriv!«. Logika pripisovanja krivde trenutni opozicij naj bi bila ta, da naj bi k slabemu ugledu Slovenije na globalnih finančnih trgih prispeval predvsem propadli pokojninski referendum. Ker je očitno, da je en sam razlog za tako slab ugled premalo, so ekonomski vseznalci dodali še pojasnilo, da trgi iracionalno povezujejo tveganja pri posojanju Sloveniji s tveganji za posojila Italiji.
Sledi preizkus zdrave kmečke pameti. Ali res kdo misli, da investicijski bankirji, ki upravljajo bilijonska sredstva svetovnih varčevalcev presojajo določeno gospodarstvo iracionalno ali po izidu enega referenduma o pokojninski reformi? Propadli pokojninski referendum je le simptom stanja tovarišijskega kapitalizma v Sloveniji. Morebitni investitor ali posojilodajalec obravnava Slovenijo skozi prizmo dveh desetletji norčevanja iz tujih investitorjev, ki so bili pripuščeni k nakupom slovenskih podjetij le takrat, ko je nomenklatura, kasneje zbrana v Forumu 21, potrebovala likvidnost za svoje tranzicijske mahinacije. Morebitni posojilodajalec je seznanjen z dejstvom, da je način odločanja v slovenskih državnih bankah še manj transparenten od kakšne Mediobance, da so slovenski sindikati še bolj radikalni od italijanskih in da se slovenski volivci prav tako kot grški ali italijanski volivci radi pustijo zapeljati populističnim prevarantom.
Sedaj pa pomislite dragi bralci, da ste vi tisti, ki naj bi posodili svoj denar slovenski državi. Kaj bi bolj ogrožalo možnost, da vam Slovenija vrne posojilo? Da oblast prevzamejo stranke, ki so s pomočjo zavrnitve pokojninske reforme na referendumu dosegle, da se je končal mandat neučinkoviti vladi, ki je v svojem mandatu linearno povečevala javni dolg ali da se na čelo vlade zavihti »učinkovit kapitalist s socialnim čutom« (z avtokratskim načinom dela ala Silvio Berlusconi), ki mu v njegovi dosedanji karieri, državne banke nikdar niso smele reči ne?
Več komentarjev na Casnik.si
