Življenjsko pravo?
| 02.11.2011, 14:45 Jože Bartolj
Če bi (saj so jih že…) vprašali povprečne državljane, ali bi na nacionalni televiziji raje gledali skupna soočenja vseh strank ali ločeno parlamentarne in druge (nove) liste in stranke, bi se večna gotovo odločila za prvo možnost. Tudi meni bi se zdele takšne oddaje bolj zanimive. Še bolj pomembno pa se mi kot pravniku zdi, da v javnem življenju upoštevamo veljavne predpise (če so neustrezni pa jih spremenimo).
Posebno pravniki bi morali zakone tolmačiti izključno po pravnih pravilih (med drugim tudi, kakšen je bil namen zakona), ne pa »prakticistično«, »življenjsko«, »všečno«, (spremenjeno in) prilagojeno trenutni situaciji.
Namen zakona, ki na RTV-SLO razmejuje čas namenjen za predvolilno kampanjo med parlamentarne in neparlamentarne stranke je (bil doslej) jasen: postavlja točna pravila, ki naj bi utrjevala parlamentarno demokracijo in hkrati ščitila pravice novih IN STARIH strank ter gibanj, predvsem pa tudi onemogočala samovoljo in pristranskost ustvarjalcev oddaj NA JAVNI TELEVIZIJI.
Ta namen je bil očitno tako jasen, da doslej še nobenemu, niti pred dvema, niti pred tremi, niti pred sedmimi leti ni prišlo na misel, da bi ustaljeno prakso problematiziral. Vsem parlamentarnim strankam skupaj (in vsem enako) je bilo dodeljeno 2/3 časa in pozornosti, novim gibanjem in strankam pa (VSEM SKUPAJ IN ENAKO) pa 1/3 časa. Temu ustrezna so bila tudi soočenja ter samopredstavitve. Upravičeno se sprašujemo, kje so bili tedaj tisti pravniki, ki danes vehementno zatrjujejo, da ne sme biti razlike med uveljavljenimi političnimi strankami ter mesec dni starimi (novimi) strankami. Zakaj se niso tedaj oglasili, saj so imeli »kršitve« pred nosom na svojem zaslonu?
Trenutno veljavni predpisi imajo tudi svojo globljo logiko in pomen (saj takšne ureditve nismo »iznašli« v Sloveniji, temveč se zgleduje po najrazvitejših demokracijah). Po eni strani so zaščitene pravice državljanov do svobodne politične pobude in realne možnosti, da se pojavijo tudi nove politične stranke (in da so tudi izvoljene v Državni zbor), kar je še posebno zagotovljeno z 1/3 predstavitvenega časa na nacionalki.
Po drugi strani pa je nedvomno v interesu stabilne Slovenije tudi to, da ima kvalitetne in stalne parlamentarne stranke, ki zajemajo čim širše interese volilnega telesa. Praviloma imajo takšne stranke tudi ustaljene programske dokumente, razvejano in dobro organizirano mrežo lokalnih odborov in stanovskih skupin (od mladih do starih) ter urejeno materialno podlago. Kakor hitro se bodo nove stranke prebile v parlament, bo takšna zaščita (vključno z 2/3 predstavitvenega časa) tudi v njihovem interesu.
Obstoječa zakonska ureditev zagotavlja tudi zadostno preglednost najvažnejših televizijskih in radijskih soočenj: zmerno število parlamentarnih strank (praviloma pod 10) omogoča, da so prisotni predstavniki vseh strank – v enakem številu! Tudi VSE izven parlamentarne (nove) stranke in gibanja se lahko predstavijo enakopravno, v eni ali več oddajah – z enakim številom predstavnikom in z enakim dodeljenim časom. Razlikovanje med parlamentarnimi in vsemi drugimi strankami je V ZAKONU potrebno tudi zato, da ne bi bila TV in radijska soočenja praktično blokirana zaradi prisotnosti več deset (vseh prijavljenih!) kandidatnih list hkrati.
Kaže, da je takšna ureditev bila (doslej) kar primerna, saj nismo zasledili kakšnih resnejših pomislekov, niti s strani kandidatov, niti ustavnih pravnikov. Pač ni bilo kakšnega večjega izven parlamentarnega favorita (stranka Zares se je v »prvi razred« ob zadnjih volitvah uvrstila spretno, tako da je pravočasno s prestopom poslancev postala »parlamentarna«).
Letos, ko so večni »vplivneži« lansirali Jankovića, da zaustavi desnico, pa takšno razumevanje in uporaba prava pač nista več primerna? Ker bi bilo zanimivo videti direktna soočenja z Virantom, Janšo in Pahorjem, bomo zakon uporabili malo drugače, malo bolj všečno in v skladu z anketami javnega mnenja? Bomo kar med igro spreminjali pravila, ker nas je čas prehitel? Zakaj pa ne, če takšno »življenjsko pravo« utemeljimo s pomočjo medijev in javnega mnenja v pravo smer: »Nenadoma so vse stare stranke slabe, nove pa brezmadežne in polne upanja.«
Dokler na takšno logiko (»Namesto, da bi spremenili predpis, ga pač malo drugače uporabljajmo!«), pristanejo le povprečni radovedni gledalci in poslušalci, to še ni zaskrbljujoče… Če pa postanejo tako »življenjski« in všečni tudi resni pravniki, potem pa Sloveniji sam Bog pomagaj!
Če takšne uzurpacije prava ne bo preprečilo Ustavno sodišče, potem imamo ob gospodarski in moralni krizi v Sloveniji tudi že pravi kolaps pravne države!
Več komentarjev na Casnik.si
