Število kardinalov, ki lahko volijo novega papeža se je zmanjšalo na 112
Cerkev po svetu | 04.11.2011, 12:09
Število kardinalov, ki lahko volijo novega papeža, se je zmanjšalo na 112. Kardinal Bernard Francis Law iz Bostona je namreč dopolnil 80 let in tako izgubil volilno pravico v konklavu. Od leta 2004 je bil nadduhovnik rimske bazilike svete Marije Velike. V kardinala ga je leta 1985 povzdignil papež Janez Pavel II., leta 2005 se je udeležil konklava, ki je izvolil zdajšnjega svetega očeta.
Zadnji konzistorij na katerem so bili imenovani novi kardinali je bil lani novembra. To je bil tretji konzistorij v času papeževanja Benedikta XVI., med katerim je sveti oče imenoval 24 novih kardinalov. Med njimi je bilo 15 Evropejcev, od tega samo iz Italije 10, dva sta Američana, dva iz Latinske Amerike in eden iz Azije.
Po konzistoriju lani novembra je kardinalski zbor štel 121 volivcev. Sedaj jih šteje 112. Ob tem še povejmo, da je letos svojo življenjsko pot sklenilo deset kardinalov. To so bili: Urbano Navarrete, Michele Giordano, Varkey Vithayathil, Giovanni Saldarini, Agustín García-Gasco Vicente, Georg Maximilian Sterzinsky, Kazimierz Świątek, Virgilio Noè, Alojzij Matej Ambrožič in Andrzej Maria Deskur
Pravico voliti novega papeža imajo izključno kardinali, ki na dan smrti papeža še niso izpolnili 80 let. Po trenutno veljavnih pravilih (apostolska konstitucija Universi Dominici gregis) je zgornja meja števila kardinalov volivcev 120, ki pa ga lahko papež kot vrhovni voditelj Katoliške Cerkve po lastni presoji prekorači. Trenutno je kardinalov volivcev 112, vseh kardinalov pa 193 (81 brez volilne pravice).
Kdo so kardinali?
Kardinali so nastali iz antičnih diakonov, duhovnikov in škofov v Rimu ali okolici (duhovniki petindvajsetih naslovov ali cerkva v Rimu, iz sedmih (pozneje štirinajstih) regionalnih diakonov, šestih palatinskih diakonov in sedmih suburbikarnih škofov).
Leta 1150 je bil oblikovan kardinalski zbor z dekanom na čelu (vloga je tradicionalno pripadala škofu iz Ostije) in komornikom, ki je bil gospodarski upravitelj. Od leta 1059 so kardinali izključni volivci papeža. Od 12. stoletja naprej so bili za kardinale imenovani tudi prelati s sedežem zunaj Rima. Kardinali so princi Cerkve, zato imajo naslov eminence. Tisti kardinali, ki živijo v Rimu, so vatikanski državljani, četudi fizično nimajo svojega bivališča na ozemlju Vatikana.
Kardinali imajo izključno pravico do volitev novega papeža in so po izročilu papeževi svetovalci pri vodenju vesoljne Cerkve. Razdeljeni so na tri redove in sicer: škofovskega, duhovniškega in diakonskega. Papež kardinale imenuje svobodno po lastni presoji izmed duhovnikov (kan. 351, § 1 ZCP). Kardinalskemu zboru predseduje dekan, oziroma v primeru njegove odsotnosti prodekan. Kardinali kot zbor s papežem sodelujejo na rednih ali izrednih konzistorijih (kan. 353 ZCP). Če vodijo različne dikasterje oziroma ustanove Rimske kurije ali države Vatikan, so vabljeni, da papežu podajo odpoved od aktivne službe ob dopolnitvi 75 let starosti.
