Svetost je izvorna poklicanost vseh krščenih.
Cerkev po svetu
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost za dviganje našega pogleda nad zemeljske stvarnosti, ki jih zaznamuje čas. Danes smo povabljeni dvigniti duha v Božje razsežnosti, v dimenzije večnosti in svetosti, je v svojem opoldanske nagovoru povabil papež Benedikt XVI. Vse zbrane na trgu svetega Petra v Vatikanu je spomnil, da je svetost izvorna poklicanost vseh krščenih (prim. C 40). Kristus, ki je z Bogom Očetom in Svetim Duhom edini svet (prim. Raz 15,4), „je namreč vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil“ (Ef 5,25-26).
Papež Benedikt XVI. je poklicanost vseh krščenih k svetosti, oprl še na zagotovilo apostola Pavla vernikom v Solunu, kjer jim pravi: „To je namreč Božja volja, vaše posvečenje“ (1 Tes 4,3). Povabljeni smo torej gledati na Cerkev ne zgolj v njeni časovni in človeški razsežnosti zaznamovani s krhkostjo, ampak kot je Cerkve hotel Kristus, kot „občestvo svetnikov“ (KKC 946). V apostolski veri jo priznavamo „sveto“, v kolikor je Cerkev Kristusovo Telo in smo po njej deležni svetih skrivnosti, zlasti evharistije in družine svetnikov. Njihovemu varstvu smo bili zaupani na dan krsta. In danes častimo prav to neizmerno množico vseh svetih. S svojimi različnimi življenjskimi zgodbam nam kažejo različne poti svetosti. Skupni imenovalec vseh pa je hoja za Kristusom in upodabljanje po njem. To je zadnji smoter človeškega življenja, je dejal sveti oče. Človek lahko po milosti in z zavzetostjo ter vztrajnostjo, v vsakem življenjskem stanu hoti po poti svetosti.
Nato je papež Benedikt XVI. spomnil še na jutrišnji bogoslužni spomin pokojnih, ki nam pomaga spomniti se naših dragih, ki so nas zapustili in vseh duš na poti k polnosti življenja v nebeški Cerkvi. Vse od prvih časov Cerkev, ki še roma po tem svetu, moli za pokojne, saj je molitev zanje ne le koristna, temveč tudi potrebna; ne le pomaga pokojnim, temveč hkrati dela učinkovito njihovo molitev v naš prid (prim. KKC 958), je dejal.
Tudi obisk pokopališč, ki po eni strani ohranja našo vez ljubezni do tistih, ki smo jih imeli radi v tem življenju, nas spominja, da smo vsi usmerjeni v drugo življenje, onkraj smrti. Zato naj jok ne bo močnejši od gotovosti vstajenja in upanja na dosego blažene večnosti v Božjem objemu. O večnem veselju v Božji navzočnosti je Jezus svojim učencem zagotovil: „Spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo mogel vzeti“ (Jn 16,22).
Sveti oče je opoldanski nagovor sklenil s povabilom, naj svoje romanje v nebeško domovino izročimo v priprošnjo Mariji, Kraljici svetnikov.
