Nadškof Turnšek: Bog in smrt sta nezdružljiva

Slovenija | 01.11.2011, 11:12

Mariborski nadškof Marjan Turnšek je na praznik vseh svetih maševal na pokopališču na Pobrežjju. Dejal je, da je pri evharistiji prisotna vsa Cerkev. „Mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, a še na popolnejši način so pri njej prisotni vsi sveti z Marijo na čelu. A na poseben način tudi tisti, ki še doživljajo očiščevanje v vicah, saj je tudi tisto stanje sad Kristusove daritve.“

Nadškof je še dejal, da nas Bog vse vabi „med vse svetnike, tukaj in zdaj, ko obhajamo praznično evharistijo, smo z vsemi svetimi, tudi našimi dragimi rajnimi, za katere upamo, da so med njimi, bolj resnično povezani kot ob obisku pokopališča. Čeprav je tudi tisto pomemben del naše povezanosti z njimi, saj so njihovi posmrtni ostanki pravzaprav relikvije, v kolikor so že med svetniki.“ Svetniki, ki so že na nebeški način pri Kristusu, po besedah mariborskega nadškofa ne morejo biti več od njega ločeni, „zato so z njim združeni tudi pri zemeljski evharistiji, kjer se On ponavzočuje. In kolikor smo tudi mi z njim resnično združeni, še posebej ob vredno prejetem obhajilu, toliko smo združeni tudi z njimi.“

Nagovor nadškofa Turnška objavljamo v celoti:

Dragi bratje in sestre, v Kristusu poklicani za svetnike!

Proti koncu cerkvenega leta nas praznik vseh svetih spomni, da niso sveti samo tisti, ki jih je Cerkev razglasila za svetnike in smo se jih v cerkvenem letu bolj ali manj slovesno spominjamo ob njihovih godovnih ali prazničnih dnevih, ampak da je število tistih, ki niso bili in nikoli ne bodo razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, še veliko večje.

To nam potrjuje apostol in evangelist sv. Janez, ki je napisal tudi Knjigo razodetja in v njej zapisal v našo korist, kar je v mističnem videnju gledal in slišal: da je namreč število »zaznamovanih sto štiriinštirideset tisoč« (Raz 7,4). Kar je dvanajst na kvadrat krat tisoč; to pa svetopisemsko predstavlja simbolno število polnosti. V sebi nosi število dvanajst, kot je bilo izraelskih rodov, in nato še pomnoženo s samim seboj ter izpopolnjeno s tisočkratnikom. Večje polnosti si v svetopisemski številčni simboliki skoraj ne moremo zamisliti. Zato se videnje nadaljuje v »veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov« (Raz 7,9). To skrivnostno razodetje gotovo budi v nas veliko upanje, da Božje usmiljenje res stori vse, da bi lahko vse, ki si želijo, vsaj ob smrtni uri, obdaril s svojo svetostjo. Še en zanimiv podatek nam razodeva sv. Janez: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14).

Prvo sporočilo iz Razodetja nas navdaja z veseljem in upanjem, tudi glede naših dragih rajnih, za katere lahko upamo, da so že na večnostni način povezani z Bogom, med seboj in zato tudi z nami na poseben način. Ali pa so vsaj v stanju vic na najboljši poti do tega popolnega stanja, česar se bomo še posebej spominjali jutri, na dan vernih duš.

Drugo »sporočilo«, da je namreč odrešeno stanje naših dragih rajnih bratov in sester sad očiščenja z Jagnjetovo krvjo, ki je bila prelita v popolni pokorščini in ljubezni nebeškemu Očetu, pa nas pri obhajanju svete maše in tretjem pastoralnem letu evharistične triletke, ko poglabljamo spoznanje, da se dogajanje svete maše nujno prenaša v dobrodelnost in v delovanje kristjana za skupno dobro v družbi, še posebej nagovarja.

Ko povežemo obe razodeti resnici, se v nas poglablja skrivnostno spoznanje, da odrešenje, poveličanje in posledično prištetje med svetnike ni sad človekovega prizadevanja, ampak sad Božje ljubezni, ki se je razodela na zemeljsko popoln način po Kristusovi smrti na križu. Če izteče kri, ki je po judovskem pojmovanju sedež življenja, potem je smrt popolna. In smrt, ki je prišla na svet zaradi greha, je končni sad greha, ki ločuje od Boga. In te ločitve ne more človek več spremeniti. Če pa Bog sam, ki se učloveči, sprejme to smrt nase in prelije svojo Kri, ki je njegovo Božje-človeško življenje, potem je zadnji sad greha premagan. Kajti Bog in smrt sta nezdružljiva. Tako lažje razumemo, da nas je Kristusova kri očistila grehov in njihovih posledic, zlasti večnih posledic. Človek lahko s svojim sodelovanjem ta odrešilni poseg Bogu le dopusti, se odpove samozadostnosti, torej želji, da bi sam sebe odrešil, in se prepusti Božji očetovski ljubezni, da ga ob smrti in skozi smrt dokončno pritegne k sebi.

In ta ista Kri, ista Kristusova daritev na križu, je na skrivnosten, a resničen, način posedanjena pri obhajanju svete evharistije, svete maše. Tudi danes in tudi tokrat je pripravljena, da izmije vsak naš greh in nas tako že pripravlja na nebesa, za uvrstitev torej v vrsto, v občestvo svetnikov.

Pri evharistiji se na tem svetu v najpopolnejši način uresniči tudi naše občestvo s vsemi svetimi, ki sestavljajo občestvo svetnikov. Kajti pri evharistiji, ki je tudi skrivnostno resnična ponavzočitev nebeške gostije, je prisotna vsa Cerkev – mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, a še na popolnejši način so pri njej prisotni vsi sveti z Marijo na čelu. A na poseben način tudi tisti, ki še doživljajo očiščevanje v vicah, saj je tudi tisto stanje sad Kristusove daritve. Pri samem obredu svete maše je ta skupnost svetih jasno izražena. Že pri kesanju molimo: »Zato prosim vse angele in svetnike /…/ prosite zame Boga nebeškega Očeta!« Nato pojemo Slavo skupaj z nebeščani, saj je simbolni izraz njihove večne slave, ki jo pojejo v neposrednem gledanju Boga iz obličja v obličje, kot to izrazi Sveto pismo. Ko pojemo svet izpovedujemo: »Polna so nebesa in zemlja tvoje slave«; saj že prej v hvalospevu napovemo, da bomo to pesem vzklikali »skupaj z vsemi nebeškimi zbori«. Tudi sama evaharistična molitev, zlasti prva, je ena sama izpoved o prisotnosti svetnikov, saj kar dvakrat v njej naštevamo vrsto imen svetnikov; v ostalih pa vsaj Marijo, apostole in mučence ter vse svetnike. Zato lahko sklenemo, da je sveta maša najimenitnejši prostor srečevanja s svetniki.

Dragi bratje in sestre, ki vas Bog tudi vabi med vse svetnike, tukaj in zdaj, ko obhajamo praznično evharistijo, smo z vsemi svetimi, tudi našimi dragimi rajnimi, za katere upamo, da so med njimi, bolj resnično povezani kot ob obisku pokopališča. Čeprav je tudi tisto pomemben del naše povezanosti z njimi, saj so njihovi posmrtni ostanki pravzaprav relikvije, v kolikor so že med svetniki. Svetniki, ki so že na nebeški način pri Kristusu, ne morejo biti več od njega ločeni, zato so z njim združeni tudi pri zemeljski evharistiji, kjer se On ponavzočuje. In kolikor smo tudi mi z njim resnično združeni, še posebej ob vredno prejetem obhajilu, toliko smo združeni tudi z njimi.

Veselimo se te eshatološke, presežne, v nebesa segajoče, razsežnosti svete maše. Veselimo se tega delčka nebes med nami, ki ga po spremenjenju predstavljata podobi kruha in vina, pod katerima je prisotno bistvo Jezusa Kristusa kot Boga in človeka; z njim pa tudi posebna povezanost vseh svetih. Veselimo se, da so sedaj tukaj z nami, da skupaj slavimo in častimo Božjo ljubezen, ki nas v Kristusovi krvi umiva naših grehov, ozdravlja naših ranjenosti in nas želi dokončno ozdraviti z večnim zdravjem ob vstajenju in poveličanju, ko bomo, tako upamo in si želimo, tudi mi prišteti med svetnike.

Kdor tako veruje, se mu ni treba bati smrti! Gospod verujemo, pomagaj naši neveri!