Kardinal Rode: Drinske mučenke svetel zgled vere in zvestobe Bogu

Slovenija | 22.10.2011, 10:57

Slovenski katoličani smo se s slovesnim slavjem v Žužemberku zahvalili za novi blaženi: sestro Krizino Bojanc in sestro Antonijo Fabjan. Župnijska cerkev svetega Mohorja in Fortunata je bila napolnjena do zadnjega kotička, velika množica vernikov - več kot dva tisoč - je bogoslužje spremljala prek velikega platna, postavljenega ob cerkvi. Somaševanje je vodil kardinal Franc Rode, ki je v pridigi med drugim poudaril, da nas v času, ki ga zaznamujeta verska brezbrižnost in duhovna plitvina, drinske mučenke vabijo k odkrivanju vrednosti in lepote zvestobe Jezusu in njegovemu evangeliju.

Naši rojakinji sestra Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta in sestra Antonija Fabjan iz župnije Hinje sta skupaj s še tremi redovnicami iz družbe hčera Božje ljubezni konec leta 1941 utrpeli nasilno smrt, povzročilo pa jo je sovraštvo do katoliške vere. Njihov grob je reka Drina, zato jih poznamo pod imenom drinske mučenke. Postopek za njihovo beatifikacijo se je začel leta 1999 v Sarajevu in končal 24. septembra letos, ko jih je na slovesnosti v Bosni in Hercegovini prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato, v imenu papeža Benedikta XVI. povzdignil na čast oltarja. Na beatifikacijo v Sarajevo je poromalo nekaj več kot 700 slovenskih vernikov, več deset duhovnikov ter novomeški in celjski škof.

Na zahvalni sveti maši v Žužemberku so se kardinalu Rodetu ob oltarju pridružili ljubljanski in mariborski nadškof, Anton Stres in Marjan Turnšek, upokojena ljubljanski in mariborski nadškof, Alojz Uran in Franc Kramberger, novomeški, murskosoboški in koprski škof, Andrej Glavan, Peter Štumpf in Metod Pirih, ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik ter približno 90 duhovnikov. Na slovesnost so prišle tudi predstavnice redovne družbe hčera Božje ljubezni iz Zagreba in Sarajeva.

Ti sestri sta kot dva slovenska bisera …

Kardinal Rode je v nagovoru po evangeliju najprej orisal življenje in delo novih blaženih, ki so že pred mučeništvom vdano služile Bogu in ljudem. Kot je dejal, so se “posvečale vzgoji mladine ter karitativnemu in socialnemu delu med ubogimi. V svoji hiši na Palah, imenovani Marijin dom, so sprejemale vse, ki so bili potrebni oddiha ali okrevanja, pomagale pa so tudi revežem in beguncem ne glede na njihovo vero ali narodnost. Posebno v poletnih mesecih so dnevno razdelile tudi do 60 toplih obrokov revežem. Njihova dobrodelna dejavnost je trajala vse do dneva, ko so jih nasilno odvedli s Pal. Ta nesebična skrb za ljudi v stiski je bila splošno znana in sestre so uživale velik ugled tudi med pravoslavnimi, ki so jih občudovali kot žene, pripravljene na vsako žrtev.” Spomnil je, da so redovnice umrle nasilne smrti, ker so želele obraniti svojo zaobljubo čistosti. Kardinal Rode je posebej spregovoril o slovenskih sestrah Krizini in Antoniji. “Ti sestri sta kot dva slovenska bisera, dolgo skrita in nepoznana, skromna, tiha, delavna, kot da so se najlepše narodne lastnosti utelesile v teh dveh dolenjskih dekletih. Nikomur nista na poti, ne iščeta priznanja, ne prerivata se na prvo mesto. Za to, mislita, so rojeni drugi. Zadovoljni in mirni sta tam, kjer sta, prostor in delo so jima odkazali predstojniki, ki zanju izražajo Božjo voljo.”

Poudaril je, da sta imeli obe lastnosti, ki so krasile slovensko ženo prejšnjih časov, “ženo, ki je bila za določen okus morda preveč ponižna in skromna, a je bila globoko resna, v sozvočju s temeljnimi zakonitostmi življenja, s čisto vestjo, trdna, zanesljiva in v svoji poštenosti neoporečna. Vse to je slovenska žena črpala v svoji solidni pobožnosti, ne v kakšnih mističnih izkustvih, temveč v stalnem, ljubečem, zaupnem odnosu z Bogom. Ta odnos se je napajal ob redni molitvi in ob nedeljskem obisku svete maše, s spraševanjem vesti pred Pravičnim, ki ne dovoljuje nobenega pretvarjanja ali izmikanja, ampak terja jasnost in premočrtnost.” Junaško pričevanje drinskih mučenk je po kardinalovih besedah velik izziv, saj je “v vsakem mučeništvu nekaj absolutnega, volja ostati zvest do konca tudi za ceno življenja.” Kot je še dejal, nas nove blažene vabijo, naj znova odkrivamo vrednost in lepoto zvestobe Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. “Ne pustiti, da nas zmedejo glasovi, ki nam ponujajo ideale potrošniške sekularizirane družbe. Ponovno oživiti zvestobo Bogu in njegovim zapovedim, zvestobo Cerkvi in njenemu nauku o družini in zakonski zvezi, spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, čut odgovornosti za vzgojo otrok in predajanju vere mlademu rodu, čut odgovornosti za velike temeljne vrednote krščanske civilizacije.”

Kardinal je še dejal, da so drinske mučenke mučenke čistosti, saj so “v obrambi svoje telesne nedotakljivosti in svojega ženskega dostojanstva so raje izbrale smrt, kot da bi postale predmet poželenja podivjanih vojakov.” Ob tem je poudaril, da ima naše telo pred Bogom neizmerno vrednost in obljubo večnosti. Po kardinalovem mnenju slovesnost v Žužemberku napoveduje novo pomlad vere v našem narodu. O sestri Krizini in sestri Antoniji pa je še dejal, da sta to “žlahtna cvetova naše domovine. Iz korenin vere, ki sta jo prejeli v domači hiši, sta dorasli v junaško pričevanje zvestobe pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo. Dolgo pozabljeni in nekoliko tuji zaradi nenavadne redovne obleke, ki spominja na stare angleške guvernante, se sedaj vračata v naš skupni spomin in ostajata med nami kot svetel zgled vere in zvestobe Bogu za naš rod in za prihodnje rodove.”

Sveto mašo je bogatilo petje združenih pevskih zborov žužemberške dekanije pod vodstvom zborovodkinje Nine Zajc in ob spremljavi organista profesorja Robija Koheka. Sodelovali so tudi pritrkovalci iz župnije Ajdovec.

Kdo so bile drinske mučenke?

Sestre Berchmana Leidenix iz Avstrije, Jula Ivanišević iz Hrvaške, Bernadeta Banja iz Madžarske ter Krizina Bojanc in Antonija Fabjan iz Slovenije so v prvi polovici prejšnjega stoletja na Palah, nedaleč stran od Sarajeva, skrbele za otroke različnih narodnosti in ver ter negovale bolnike. Njihov samostan je med drugo svetovno vojno nudil pribežališče vsem, ki so potrebovali pomoč. Decembra 1941 so ga napadli ter izropali in požgali četniki, sestre pa nasilno odvedli v Goražde. Naporni poti v mrazu in snegu je sledilo mučno zasliševanje in poniževanje, ko so postali nasilni in jih nagovarjali, naj prelomijo svoje obljube čistosti, so se uprle s skokom skozi okno iz drugega nadstropja, kjer so bile zaprte. Na koncu so četniki štiri hudo ranjene sestre pokončali z noži in jih odvlekli do reke Drine, ki je postala njihov grob. Naporne poti s Pal v Goražde, ki je v mrazu in snegu trajala štiri dni in noči, ni zmogla prehoditi sestra Berchmana, zato so jo pustili v kraju Sjetline. Ubili so jo dober teden za ostalimi v bližnjem gozdu.

Pridigo kardinala Franca Rodeta objavljamo v celoti

»Duše pravičnih so v Božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod za nesrečo, ločitev od nas za uničenje. Oni pa so v miru. Bog jih je preizkusil in našel, da so njega vredni« (prim. Mdr 3,1–9).

Te besede Knjige modrosti, ki smo jih slišali v prvem berilu, dobro osvetljujejo dramo trpljenja in smrti sester redovnic, ki so leta 1941 v Bosni izpričale svojo zvestobo Bogu. Vse po vrsti so raje izbrale smrt, kot da bi prelomile zaobljubo čistosti, ki so jo dale Jezusu Kristusu. To so bile sestre iz Družbe Božje ljubezni Jula Ivanišević iz Slavonije, predstojnica, s. Berhmana Leidenix z Dunaja, zelo izobražena, profesorica v raznih zavodih svoje redovne skupnosti, s. Bernarda Banja, hči madžarskih staršev, rojena na Hrvaškem, kuharica, in dve Slovenki iz Suhe krajine, s. Antonija Fabjan, zadolžena za delo na vrtu in v pralnici, ter s. Krizina Bojanc, ki je skrbela za živino in opravljala vsa potrebna dela v hiši.

Sestre Božje ljubezni, navzoče v Bosni od leta 1882, so imele poleg drugih postojank tudi zdravilišče na Palah blizu Sarajeva, kamor so hodile bolehne sestre na oddih, razvile pa so tudi obširno dobrodelno dejavnost v prid okoliškega prebivalstva. Pri njih je nekaj mesecev med vojno bival tudi slovenski duhovnik, pisatelj Ksaver Meško, ki so ga Nemci pregnali s Štajerske.

Pisalo se je leto 1941, ko so sile Nemčije, Italije in Madžarske vdrle v Jugoslavijo in jo razkosale. Teden dni pred kapitulacijo 17. aprila je Hrvaška razglasila neodvisnost pod vodstvom Ante Pavelića. Tega poraza pa niso vsi sprejeli. V severni Bosni je majhna skupina srbskih oficirjev okrog Draže Mihajlovića sklenila, da nadaljuje boj proti okupatorju v slogu četnikov 19. stoletja. Po drugi strani je komunistična partija na Stalinov klic po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija pozvala k uporu ljudske množice z namenom, da se polasti oblasti, medtem ko so se bosanski muslimani pripravljali na sveto vojno. Vse te skupine niso bile samo različne, ampak med seboj na smrt sprte. Tako se je poleg vojne proti okupatorju na jugoslovanskem ozemlju začela tudi nadvse kruta državljanska vojna. Srbski četniki so se v imenu kralja Petra borili proti hrvaškim ustašem in muslimanom, pobijali civilno prebivalstvo in požigali vasi. Ustaši so preganjali Srbe, jih nasilno prekrščevali ali pobijali, muslimani pa so razglasili sveto vojno proti enim in drugim. V krvavi zgodovini Balkana se je pisalo novo poglavje sovraštva in smrti. To medsebojno sovraštvo je črpalo moč iz spomina na krivice, ki so jih balkanski narodi v preteklosti prizadeli drug drugemu.

To ozračje narodnega in verskega sovraštva je zajelo kot nedolžne žrtve tudi sestre Družbe Božje ljubezni, ki so se v Bosni posvečale vzgoji mladine ter karitativnemu in socialnemu delu med ubogimi. V svoji hiši na Palah, imenovani Marijin dom, so sprejemale vse, ki so bili potrebni oddiha ali okrevanja, pomagale pa so tudi revežem in beguncem ne glede na njihovo vero ali narodnost. Posebno v poletnih mesecih so dnevno razdelile tudi do 60 toplih obrokov revežem. Njihova dobrodelna dejavnost je trajala vse do dneva, ko so jih nasilno odvedli s Pal. Ta nesebična skrb za ljudi v stiski je bila splošno znana in sestre so uživale velik ugled tudi med pravoslavnimi, ki so jih občudovali kot žene, pripravljene na vsako žrtev.

Ob vse pogostejših bojih med hrvaško vojsko in srbskimi četniki okrog Sarajeva in Pal se je sestram zastavljalo vprašanje, ali naj ostanejo na Palah ali naj se umaknejo na bolj varno področje. Soglasno so sklenile, da ostanejo in še naprej pomagajo pomoči potrebnim. Zaupale so v Božjo previdnost in v naklonjenost svojih pravoslavnih sosedov, katerim so storile veliko dobrega.

»Prišel je četrtek 11. decembra,« piše v svojih spominih Ksaver Meško. Prejšnji dan je padlo precej snega. »'Če ne bo danes kaj hudega,' me je zaskrbelo. Ob samostanu je bilo kakor v pravi vojni. Četniki so napadali hišo, kjer so stanovali hrvaški vojaki. Proti štirim popoldne so se domači vojaki umaknili, četniki so zmagali. Sestre so zaklenile hišo. V kratkem se je zaslišalo glasno razbijanje po vratih. (…) Pridrvel je v sobo četnik, morda kakih 40 let, suh, izvotljen, silno bled v obraz, z vranje črno brado, nekako blodne, temne oči. S puško me je porinil iz sobe. Poveljnik je zapovedal, naj nas odvedejo.« (Ksaver Meško, Izbrano delo IV, Celje 1959, str. 386–388).

Potem ko so odpeljali sestre skupaj z duhovnikom Meškom, so četniki samostan izropali in zažgali. Med hribi in gozdovi, v snegu in mrazu so sestre po štirih dneh prišle do cilja. Med 65 kilometrov dolgo potjo so neprestano tiho molile. Najstarejšo, s. Berhmano, povsem izčrpano, so pustili v neki koči in jo teden kasneje ubili. Medtem so Ksaverju Mešku dovolili, da je odšel po svoje in se tako rešil. Ostale štiri sestre so 15. decembra dospele v Goražde, kjer so jih nastanili v drugem nadstropju stare vojašnice. Ob 11. uri zvečer je skupina četnikov vdrla v njihovo sobo in jih nagovarjala, naj pozabijo na redovne zaobljube. Sestre so ostale trdno odločene: »Raje umremo, kakor da privolimo v to, kar hočete!« Medtem molijo in jih na kolenih prosijo, naj jim ne delajo sile, ker so posvečene Bogu. Pripravljene so delati v bolnišnici in v kuhinji, toda raje umrejo, kot da prelomijo redovne zaobljube. Grožnje soldateske so postale vse bolj grobe, padali so udarci, slišale so se žalitve na račun Katoliške Cerkve, Vatikana in papeža, posmehovali so se redovnim zaobljubam. Vse skupaj je trajalo približno eno uro. Ko so vojaki v svojih zahtevah postajali vse bolj divji in se je nasilje nevarno stopnjevalo, je sestra prednica planila k oknu, ga odprla in zaklicala: »Vse za menoj!« Sestre so v nekaj trenutkih druga za drugo skočile v prazno iz drugega nadstropja in pri tem klicale : »Jezus, reši nas!« Spodaj, v snegu, močno poškodovane, so še poskušale zbežati, a so jih četniki dohiteli in jih z noži pokončali. Drugo jutro so jih – oropane redovne obleke – gole pometali v Drino. Ko so okoliški prebivalci izvedeli za nasilno smrt redovnic Božje ljubezni, so bili prepričani, da so to mučenke za vero in zvestobo duhovnemu poklicu.

Njim veljajo Jezusove besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12).

Razlog zasramovanja, ponižanja in mučeniške smrti je bila njihova zvesta ljubezen do Jezusa. Zanj so darovale svoje življenje. Prepričanje o svetosti teh sester se je kljub dolgemu komunističnemu obdobju v Bosni ohranjalo skozi desetletja. V začetku 70. let je o njih pisal hrvaški verski list Glas koncila, kasneje tudi drugi katoliški časopisi. Leta 1999 se je v Sarajevu začel proces za njihovo beatifikacijo, ki se je končal 24. septembra 2011, ko jih je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato v imenu papeža Benedikta XVI. razglasil za blažene.

Med njimi sta dve Slovenki: s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. S. Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah pri Šmarjeških Toplicah kot druga od petih otrok Mihaela in Marije, rojene Bizjak. Pri krstu je dobila ime Jožefa. Ko ji je bilo šest let, je oče odšel v Ameriko. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. Mati je tako ostala sama s petimi otroki. Bila je zelo pobožna in je svoje otroke vzgajala v pravem krščanskem duhu. Ker so bile razmere v družini zelo težke, je Jožefa ostala doma do svojega 36. leta in pomagala mami in sestram. V teh letih se je seznanila s sestrami Božje ljubezni, ki so po Sloveniji iskale pomoč za svoje vzgojne ustanove v Bosni. Začutila je močan notranji klic in željo, da se posveti Bogu kot redovnica pri sestrah Božje ljubezni v Sarajevu. V družbo je bila sprejeta leta 1921. Predstojnice so hitro opazile bogastvo njenega duhovnega življenja in njeno globoko predanost redovnemu poklicu. Odlikovala se je po pokorščini in pozornosti do drugih. Ko je bila sprejeta v noviciat, je dobila ime Krizina, štiri leta kasneje je naredila večne zaobljube.

S. Krizina je delala po raznih redovnih hišah v Bosni, predvsem v tistih, kjer je bilo veliko dela na polju, v hlevu, v pralnici. Sestre so pravile o njej: »Bila je tiha, zbrana in pobožna, pridna kot čebelica.« Po naravi je bila nekoliko zadržana, a pri delu zelo vestna in požrtvovalna. Imela je oster čut za opazovanje, vselej je bila pripravljena priskočiti na pomoč ter razumeti in potolažiti druge. Bila je skromna, preprosta, nevsiljiva. »Nikogar ni bremenila s svojimi težavami. Bila je vsa Božja in kot taka zrela, da jo Bog vzame k sebi,« se spominja njena sosestra. V molitvi je črpala moč za svoje vsakdanje darovanje. Zelo je pogrešala sveto mašo in obhajilo, če se je kdaj zgodilo, da je ni bilo. Med vsemi sestrami se je odlikovala po pobožnosti do Marije. Njej je izročila svoje življenje in tudi drugim priporočala zaupanje vanjo. Do sester, s katerimi je živela, je gojila iskreno ljubezen. Vedno je pazila, da kakšna ne bi bila preveč obremenjena z delom, in zase je vedno izbirala najtežja opravila. Leta 1939 je bila ponovno določena za hišo na Palah, kjer je bila že pred desetimi leti. Tu je večkrat omenila, da bi želela umreti kot mučenka. S. Krizina je mučeniške smrti umrla v 56. letu življenja.

S. Antonija Fabjan se je rodila 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje v hinjski župniji in ob krstu prejela ime Jožefa. Vas spada sedaj pod župnijo Žužemberk. Bila je tretja od petih otrok Janeza in Jožefe, roj. Kralj. Janez, ki je imel iz prvega zakona tri otroke, je leta 1911 umrl in pustil vdovo z osmimi otroki. V hiši so vsak večer molili rožni venec. Leta 1918, ko je bilo Jožefi 11 let, je umrla še mama. Sirote so vzeli k sebi sorodniki, Jožefo je vzela teta, materina sestra Marija Poznik iz ajdovske župnije. Ko je bila stara 22 let, se je želela posvetiti Bogu v Družbi hčera Božje ljubezni. Aprila 1929 je odšla v noviciat v Sarajevo, kjer se je odlikovala v pobožnosti, pokorščini in vestnosti pri delu. Po noviciatu je dobila redovno ime Antonija. Predstojniki so jo označili takole: »Navdušena za redovno življenje in dosledna v tem, kar je obljubila.« S. Antonija se je posvetila delu na vrtu in v pralnici ter opravljala vsa potrebna dela po hišah. Leta 1936 je bila premeščena na Pale, kjer je ostala do konca. O njej so sestre ugotavljale, da je »zares razumela svoj poklic«. Do drugih je bila obzirna. »Nikoli je nisem slišala govoriti proti predstojnikom ali proti kakšni sestri,« je dejala o njej sosestra. Vsi so jo poznali kot molčečo, umirjeno, resno, preudarno. Govorila je samo takrat, ko je bilo potrebno in koristno. O njej neka sestra piše: »Preudarnost je bila značilna poteza njenega značaja.« Bila je polna Božjega duha, zgled sestram s svojim svetim življenjem do svoje mučeniške smrti. Njena odlika je bila pokorščina in ponižnost v odnosu do Boga in do bližnjega. Delala je na vrtu, v pralnici, opravljala domače posle, prepričana o vrednosti majhnih stvari in vsakdanje zvestobe. Nadvse je ljubila Boga. Vsa dnevna opravila so bila storjena iz ljubezni do njega. Njen delovni dan je bil prežet z molitvijo. Kadar je mogla, je odšla v samostansko kapelo, kjer je tiho in zbrano molila. Ljubila je sestre in bližnjega. »Nikoli je ni bilo treba prositi za uslugo, ker je sama videla naše potrebe in bila vedno pripravljena pomagati,« je o njej dejala sosestra. S. Antonija je umrla mučeniške smrti štiri leta po zaobljubah, ko je bila stara 34 let.

Ti sestri sta kot dva slovenska bisera, dolgo skrita in nepoznana, skromna, tiha, delavna, kot da so se najlepše narodne lastnosti utelesile v teh dveh dolenjskih dekletih. Nikomur nista na poti, ne iščeta priznanja, ne prerivata se na prvo mesto. Za to – mislita – so rojeni drugi. Zadovoljni in mirni sta tam, kjer sta, prostor in delo so jima odkazali predstojniki, ki zanju izražajo Božjo voljo. Njuna želja in ves napor je za resno, vztrajno, dobro opravljeno delo, red in snažnost v hlevu, dobro in redno nakrmljena živina, lepo rejene svinje, ki čakajo na prihodnjo zimo, vzorno urejene gredice na vrtu, primerno zrahljana zemlja, pravočasno posejana z vsem potrebnim, da bo ob času vsega dovolj za samostansko družino, za goste in za uboge, ki trkajo na vrata.

Vse te lastnosti, ki so nam jih južni sosedje radi priznavali in nas zaradi njih potihem občudovali, so krasile slovensko ženo prejšnjih časov, ženo, ki je bila za določen okus morda preveč ponižna in skromna, a je bila globoko resna, v sozvočju s temeljnimi zakonitostmi življenja, s čisto vestjo, trdna, zanesljiva in v svoji poštenosti neoporečna. Vse to je slovenska žena črpala v svoji solidni pobožnosti, ne v kakšnih mističnih izkustvih, temveč v stalnem, ljubečem, zaupnem odnosu z Bogom. Ta odnos se je napajal ob redni molitvi in ob nedeljskem obisku svete maše, s spraševanjem vesti pred Pravičnim, ki ne dovoljuje nobenega pretvarjanja ali izmikanja, ampak terja jasnost in premočrtnost. Takšen postane človek pred njim in takšni sta bili naši mučenki.

Odkar sta začutili Božji klic k posvečenemu življenju, sta se povezali z Jezusom v trajni ljubezni za službo bratom in sestram. Ta notranja vez s Kristusom se je v sestrah utrjevala iz leta v leto in prerasla do take trdnosti, da je ni mogla prelomiti nobena zemeljska sila, ne vabe ne grožnje. V svojem srcu in svojem hotenju so bile že pripravljene na popolno žrtvovanje, na mučeniško smrt, ki jih je doletela tistega 15. decembra 1941 ob Drini.

Ko se danes spominjamo teh mučenk, mesec dni po beatifikaciji, v središču Suhe krajine, kjer sta obe sestri preživeli svoja mlada leta, se vprašajmo, kaj nam pomeni njihova žrtev, kakšen izziv predstavlja za nas njihovo junaško pričevanje.

V vsakem mučeništvu je nekaj absolutnega, volja ostati zvest do konca tudi za ceno življenja. In tu nam s svojo krvjo spregovorijo blažene drinske mučenke. V tem času verske brezbrižnosti in duhovne plitvine, v času, ko mnogi pozabljajo na Božje zapovedi, moramo ponovno odkriti vrednost in lepoto zvestobe, popolne zvestobe Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. Ne pustiti, da nas zmedejo glasovi, ki nam ponujajo ideale potrošniške sekularizirane družbe. Ponovno oživiti zvestobo Bogu in njegovim zapovedim, zvestobo Cerkvi in njenemu nauku o družini in zakonski zvezi, spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, čut odgovornosti za vzgojo otrok in predajanju vere mlademu rodu, čut odgovornosti za velike temeljne vrednote krščanske civilizacije. Vprašajmo se: ali se starši zavedajo dolžnosti, da svoje otroke z besedo in zgledom vzgajajo v veri, da poskrbijo za njihovo versko izobrazbo, jih pošiljajo k verouku? To je tem bolj urgentno, ker naša šola na področju verske in moralne vzgoje nudi malo ali nič in opažamo, da mladi pogosto rastejo v popolni nevednosti. Pred leti sem v Vatikanu slišal besede francoskega predsednika Sarkozyja, ki dajo misliti: »Vsaka vlada, ki ignorira, omalovažuje ali zavrača etično, duhovno in religiozno dediščino svoje zgodovine, se do svoje lastne kulture obnaša zločinsko.« Dobro bi bilo, ko bi tudi naši voditelji razmišljali o tem.

Drugo, kar nam razodeva mučeniška smrt naših sester, so vrednost, dostojanstvo in čar čistosti. Blažene sestre Božje ljubezni so mučenke čistosti. V obrambi svoje telesne nedotakljivosti in svojega ženskega dostojanstva so raje izbrale smrt, kot da bi postale predmet poželenja podivjanih vojakov. Pred grobim nasiljem so obranile čast devištva. Njihova junaška smrt izpričuje dostojanstvo človeškega telesa, kot nas uči naša vera.

Naše telo, ta naša najbolj neposredna danost, naš spremljevalec na potovanju skozi življenje, naša mlada radost in naša starostna betežnost, to naše borno telo ima pred Bogom neizmerno vrednost in obljubo večnosti. Sv. Pavel piše kristjanom v Korint: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha in da ga imate od Boga in da niste sami svoji?« (1 Kor 6,19). Med človekovim telesom in Gospodom je namreč neka skrivnostna vez, neka tajna naravnanost: »Telo ni za nečistost, ampak za Gospoda, in Gospod za telo« (1 Kor 6,13). Skupaj z vsem stvarstvom tudi naše telo pričakuje odrešenja. To se bo zgodilo, ko bo Gospod Jezus »z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Fil 3,21). Dotlej pa je naša naloga, da »poveličujemo Boga v svojem telesu« (1 Kor 16,19) s čistim in častnim življenjem.

Ko smo danes zbrani na slovesnem shodu v tej cerkvi, ki napoveduje novo pomlad vere v našem narodu, ob spominu na nove blažene in njihovo brezpogojno in dokončno zvestobo križanemu Gospodu, se zahvaljujemo Bogu za milost, ki jim je bila dana. Še posebej smo hvaležni za s. Krizino in s. Antonijo, žlahtna cvetova naše domovine. Iz korenin vere, ki sta jo prejeli v domači hiši, sta dorasli v junaško pričevanje zvestobe pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo. Dolgo pozabljeni in nekoliko tuji zaradi nenavadne redovne obleke, ki spominja na stare angleške guvernante, se sedaj vračata v naš skupni spomin in ostajata med nami kot svetel zgled vere in zvestobe Bogu za naš rod in za prihodnje rodove.