Nadškof Stres: Država ni nad moralnim zakonom

Slovenija | 18.10.2011, 08:24

Državna oblast je vedno v skušnjavi, da bi se povzpela na Božje mesto in ukazovala ljudem tudi to, kar je res in kar je prav, je v tokratnem nagovoru za Radio Ognjišče poudaril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. "Bližnje volitve bodo za to največja in najbolj pomembna priložnost, ko bomo tudi mi dali Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega: oblast bomo zaupali tistemu, ki bo znal z njo upravljati odgovorno in pošteno, modro in pravično."

Nadškofov nagovor objavljamo v celoti:

Kar pomnim, mi dopovedujejo, da sta in morata biti država in Cerkev ločeni. To nam prikazujejo kot moderno iznajdbo. Toda to ni moderna, ampak Jezusova iznajdba. V starem svetu pred Jezusom kaj takega niso poznali in zunaj krščanske zahodne kulture tudi danes ne poznajo. Jezus je prvi postavil načelo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«, kot smo slišali v nedeljskem evangeliju.

To torej pomeni, da cesar nima pravice terjati zase, kar pripada Bogu. Jezusov evangelij je evangelij svobode, svobode od vseh posvetnih vladarjev in oblasti. Posvetni vladarji niso najvišja oblast. Nad državo je Božje kraljestvo. »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi«, so apostoli med preganjanjem jasno zabrusili tistim, ki so jim hoteli zapreti usta in zavezati jezik.

Preden smo ljudje državljani svojih držav in političnih skupnosti, smo državljani Božje države. Preden smo podaniki tega ali onega vladarja ali vlade, smo podaniki Boga samega. Nismo ustvarjeni po cesarjevi, ampak po Božji podobi, zato je naša prva dolžnost, živeti po Božji in ne po vladarjevi volji. Vladarjevo voljo smemo in moramo upoštevati samo tako dolgo, dokler ni v nasprotju z Božjo voljo. To so kristjani vedno vedeli, zato so v prvih stoletjih dajali svoja življenja, ko so jih silili, naj po božje častijo rimske cesarje in žrtvujejo rimskim državnim bogovom. To se je ponavljajo skozi stoletja, zaradi tega so umirali mučenci 20. stoletja kot žrtve zadnjih totalitarnih režimov: nacizma, fašizma in komunizma. Da, res je: cesarju je treba dati to, kar je cesarjevega, a samo to, kar je cesarjevega. To pa ni naša duša, niso naše vrednote, ni naše srce in ni naša vest. Ker nismo ustvarjeni po cesarjevi ampak po Božji podobi, je treba Boga bolj poslušati kakor ljudi in spoštovati vrednote, ki prihajajo od Boga, ne pa tiste, ki nam jih hočejo vsiliti vladarji tega sveta.

Tudi sodobni vladarji vedno znova padajo v skušnjavo, da bi zahtevali naše vrednote, našo vest in naše srce. Zadnji takšen primer pri nas je družinski zakonik, ki zadeva našo vrednoto družine. Enako velja za vrednoto človeškega življenja, za njegovo nedotakljivost tudi tedaj, ko je še pod materinim srcem. Vseh teh in drugih primerih velja načelo, da je treba Boga bolj poslušati kakor ljudi. Tudi če državni zakon kaj dovoljuje, na primer splav, to ne pomeni, da je to tudi pošteno in prav. »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.« Zato je tudi ugovor vesti, ki človekovo moralno svobodo varuje, po eni strani tako dragocen in pomemben, po drugi pa vedno tarča vseh oblastnikov, ki bi se radi polastili tudi naše vesti in naših vrednot.

Jezusa je država preganjala: Herod in Pilat sta se zarotila proti njemu. Tako se dogaja njegovim učencem in na to jih je Jezus tudi pripravljal. "Ne bojte se tistih, ki morejo umoriti telo, potem pa nič več…" Ko je Jezusu Pilat zagrozil, to ni vžgalo: »Nobene oblasti bi ne imel, če ti ne bi bila dana od zgoraj.« Jezus je bil svoboden, ker je bil pokoren Očetu in takšna je tudi naša prava svoboda. Na to je opozoril tudi papež Benedikt XVI. med nedavnim potovanjem po Nemčiji. Navedel je misel škofa Kettelerja, ki je pred dobrimi stopetdesetimi leti poudaril: »Tako kot religija potrebuje svobodo, potrebuje svoboda religijo«. Svoboda potrebuje religijo, vero v Boga. Samo vera v Boga zagotavlja resnično svobodo, kajti samo tedaj, če vemo, da je nekdo nad našimi vladarji in so mu ti odgovorni za svoje vladanje, smo svobodni od njih in se jih ne bojimo, ker vemo, da imajo tudi oni svoje meje in svojega sodnika. To je lepo povedano v današnjem 1. berilu, ko Bog govori poganskemu perzijskemu vladarju Kiru, ki pravega Boga sicer ni poznal, vendar je bil Božje orodje, ker Bog vodi zgodovino in so vsa zemeljska kraljestva in vladarstva, države in njihove vlade njemu podrejene. Ker se verniki tega zavedamo, se posvetnih vladarjev in njihovih groženj ne bojimo. To je tista notranja svoboda, svoboda Božjih otrok, ki nam jo daje naša vera. To svobodo so imeli naši mučenci, ki se niso bali nobenih groženj oblasti.

Državna oblast je vedno v skušnjavi, da bi se povzpela na Božje mesto in ukazovala ljudem tudi to, kar je res in kar je prav. Država ni nad moralnim zakonom, ni nad Božjimi zapovedmi. To ni njena pristojnost in ni njena naloga. Njena naloga je, da služi ljudem in da jim zagotavlja pravičnost in pravične razmere v državi. Letošnje leto, ki je posvečeno družbeni pravičnosti, nas želi na to še posebej spomniti, spomniti pa nas želi tudi na našo dolžnost in odgovornost, da storimo s svoje strani vse, da bomo imeli oblast, ki bo to svojo nalogo pošteno in vestno izpolnjevala. Bližnje volitve bodo za to največja in najbolj pomembna priložnost, ko bomo tudi mi dali Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega: oblast bomo zaupali tistemu, ki bo znal z njo upravljati odgovorno in pošteno, modro in pravično. To je naša odgovornost pred Bogom, ki hoče, da bi mi vsi kot njegovi otroci živeli v skladu s tistim pravim dostojanstvom Božjih otrok, ki nam ga je on podelil, ko nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti.