Obletna maša za župnika Valentina Oblaka v Preski

| 21.09.2011, 20:00

V Cerkvi na Slovenskem se danes spominjamo 60. obletnice smrti duhovnika Valentina Oblaka. Ponoči 21. septembra 1951 je bil ustreljen skozi okno župnišča v Preski pri Medvodah. Njegova smrt je vznemirila številne farane pa tudi partijsko vodstvo, saj so ji terenci s to likvidacijo naredili več škode kot koristi. Pokojnega duhovnika so se nocoj ob 19. uri spomnili tudi v župniji Preska. Obletno mašo je daroval škof Anton Jamnik.

Župnik Valentin Oblak je prišel v Presko že leta 1927. Zaradi majhne cerkve in naraslega števila prebivalcev se je odločil za zidavo novega svetišča. Sredi gradnje - cerkev je bila pokrita, notranjost pa nedokončana - se je pri nas začela vojna in Nemci so Oblaka izgnali iz Preske. Kot begunec je nekaj časa pomagal v Velikih Laščah, po vojni pa se je vrnil na svojo župnijo. Sprva ni imel večjih težav, saj je med vojno pokopaval partizane. Ko pa je pokazal, da ne odobrava početja novih oblasti, so se začele težave. Označili so ga za "reakcionarja" in proti takim duhovnikom so bila dovoljena vsa sredstva. Večkrat so mu grozili, 21. septembra 1951 pa ustrelili. Ni bil takoj mrtev, ampak je izkrvavel zaradi hudih ran. Policija je takrat prišla nenavadno hitro na kraj dogodka in namesto da bi iskala morilca, je začela preiskovati župnišče, cerkev in zakristijo. Pogreba se je udeležila velika množica vernikov. Njegov nečak, koprski škof Janez Jenko, je o njem zapisal: "Splošno mnenje je, da so ga krajevne oblasti same umorile. Kdo je streljal ljudje ne vedo natančno, a udeleženci so znani... Prepričani smo, da je v nebesih, saj je umrl mučeniške smrti zaradi vere, umorjen od komunistov." Notranji minister Boris Kraigher pa je nekaj mesecev pozneje, 26. januarja 1959, na razširjenem plenumu Centralnega komiteja omenil tudi ta umor. Med drugim je dejal, da so brez potrebe zaostrili borbo proti duhovnikom, in sicer v taki obliki, da je moral biti političen rezultat tega nastopa na terenu samo njim v škodo. Tako se je šest let po koncu vojne končalo življenje 76-letnega župnika, ki je bil zgled molitve, reda, dobrodelnosti in iskrenosti.

Nagovor škofa Jamnika pri sveti maši v Preski

Letos mineva 60 let, odkar so "neznanci" umorili župnika Valentina Oblaka v Preski. To je bila zadnja smrtna žrtev v duhovniških vrstah v času boljševistične revolucije v Sloveniji. Zločin se je zgodil v noči z 20. na 21 september 1951, tako je v svoji knjigi Do zadnjega diha pred dvajsetimi leti zapisal Zdravko Bahor, takratni župnik v Preski. Sedanji župnik Franci Klopčič posebej poudarja, „kako je bil župnik Valentin Oblak zares čudovit in izreden duhovnik, katehet, mož molitve, ki je vse svoje moči zastavil za gradnjo župnijske cerkve v želji, da bi se obenem gradila duhovna Cerkev. Do zadnjega diha je njegovo srce bílo za Božje kraljestvo“.

Prav je, da ob liku tega svetega duhovnika, ki je umrl mučeniške smrti, bil žrtev nasilja, sovraštva in totalitarnega sistema, razmislimo, kako evangelij prinaša drugačno logiko za boj proti sovraštvu in sicer ljubezen, odpuščanje, notranjo osvoboditev. Samo to more prekiniti in preseči začarani krog sovraštva in maščevanja.

1. Sprava kot dejanje odpuščanja

Odpuščanje kot nova kakovost bivanja in medsebojnih odnosov

V evangelijih pomeni odpuščanje prelom z določeno logiko človeških odnosov, ki se ravnajo po načelu pravičnega povračila. V govoru na gori Jezus pravi: "Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Oko za oko in zob za zob.' Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve." (Mt 5,38–41)

Na podlagi gornjih besed bi morda kdo pomislil, da je bil Jezus naivnež. Toda tisto, kar hoče povedati, je nekaj čisto drugega. Ne zahteva pasivnosti, niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in temeljnemu prizadevanju za resnico in pravičnost. Pokaže le na to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Potrebna je neka nova drža, ki ne išče mere v tem, kar se je že zgodilo, ampak dejanje, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. Drugače se neizogibno zapiramo v logiko neprestanega ponavljanja istega. Ta logika je v svojem izhodišču destruktivna in v končni fazi vodi v izključitev ali smrt vsaj enega od nasprotnikov.

In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje tega, kar se je zgodilo, pač pa je pogumna odločitev za neko novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljena dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost bivanja tako na osebni, kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj, ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta. Odpuščanje medčloveške odnose spreminja v temelju.

Da bo odpuščanje delovalo na krivičnika zdravilno, lahko le upamo, gotovi nismo. Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na upanju proti upanju. Upanje, ki ga človek goji do krivičnika, pomeni večje ali manjše tveganje. Akademik Jože Krašovec v svoji knjigi Nagrada, kazen in odpuščanje pravi: "Krivičnik lahko odpuščanje tudi odkloni ali celo zlorabi, torej prinaša takšno tveganje precejšnjo ogroženost. Zato je tveganje del razmisleka o primernosti ali neprimernosti odpuščanja."

Razlogi za odpuščanje in usmiljenje imajo bistveno večjo težo, če krivičnik s pozitivnimi dejanji dokaže, da je vreden prizanesljivosti. Pri odpuščanju gre za pričakovanje, da bo krivičnik priznal svojo krivdo in se od nje distanciral. Ko krivičnik to stori, mu je mogoče odpustiti v skladu s tremi temeljnimi postavkami: s spoštovanjem samega sebe, s spoštovanjem do storilca krivičnega dejanja in z moralnimi pravili. To je dejanje poguma in iskrene ponižnosti, ko se nekdo sooči s svojim dejanjem in s tistim, ki mu je storil krivico, vzpostavlja odnos, dialog in tako se lahko začne spoštovanje drug drugega. Krivičnik, ki se sooči s svojo krivdo, jo prizna in se je pokesa, s tem zavrača krivično dejanje, želi se spraviti s prizadetim in tako začeti nov odnos. Priznanje krivde je torej dejanje poguma, notranje moči in iskrene ponižnosti, je tudi izraz človekove volje, da zopet zaživi v večji pristnosti in harmoniji. Pri tem je izrednega pomena soočenje z resnico, ki pa jo omogoča dialog in s tem priznavanje in spoštovanje drugega, kljub dejanjem, ki jih je storil.

Odpuščanje kot dejanje spominjanja

Če pogledamo v zgodovino človeštva, lahko kaj hitro odkrijemo, da je bila ta polna nasilja in krivic. Latinskoameriške teologije osvoboditve so kljub svojim številnim pomanjkljivostim jasno pokazale, da je bila zgodovina sveta (tudi slovenska zgodovina) napisana s stališča zmagovalcev. Zato se pojavlja težnja, da se napiše na novo in se pri tem izhaja iz tega, ker imenujemo hrbtno oziroma drugo plat zgodovine. Mišljena je zgodovina, ki je bila napisana s strani zatiranih in tistih, katerih imena so bila za vedno pozabljena in zamolčana.

Odpuščanje ni banaliziranje in omalovaževanje zločina in krivde zanj. Izpričuje namreč, da ima zločinec ali zatiralec prihodnost samo v primeru, če prizna svojo krivdo, spremeni svoj odnos do žrtve in ji s tem prizna njeno pravico.

Kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v krču žrtve, še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.

Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem predelati in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.

V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni - na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu dati. Izkustvo odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.

2. Sprava - dejanje človekove veličine in dostojanstva

Človek je torej po eni strani bitje neizmernega dostojanstva, ontološke dobrosti, toda po drugi strani tudi bitje omejenosti in grešnosti, ki prav tako močno zaznamujeta njegovo bivanje. Če človek ni nedotakljivo bitje niti ne velja za najvišjo vrednoto v svoji individualnosti in osebnem dostojanstvu, je najbolj naravni odziv na žalitev in krivična dejanja sovraštvo, ki hoče uničiti krivičnika. Neizbežno je tako imenovano moralno sovraštvo, ki ni usmerjeno samo na žalitev ali krivico, temveč tudi ali pa morda celo predvsem na samega storilca.

Gledano v luči stvarjenja je mogoče trditi, da je Božja ljubezen do človeka brezpogojna. "Zlo, ki ga povzroča človek, ne more popolnoma zmaličiti njegovega temeljnega dostojanstva. Iz tega sledi spoznanje, da moramo vedno razlikovati med krivičnim dejanjem in krivičnikom in kljub odporu do zla priznavati 'notranje' dostojanstvo tistega, ki počenja zlo. To načelo izvrstno prikazuje Avguštin, ko pravi, da Bog človeka hkrati ljubi in sovraži. Sovraži človeška lastna dejanja, torej greh, ljubi pa njega, ki ga je ustvaril po svoji podobi."

Obojestranska nepopolnost, ki je biblično zelo jasno utemeljena, je za akademika Krašovca najbolj očiten dokaz, da moralno sovraštvo krivičnikov ni upravičeno. Človek, ki bi hotel druge soditi v domnevi, da je sam pravičen, se postavlja za nespornega razsodnika in hoče s takšnim ravnanjem biti enak Bogu. Zelo izzivalno je Jezusovo srečanje s pismouki in farizeji, ki izzivajo z vlogo sodnika nad prešuštnico: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7) Pripravljenost odpustiti najbolj ustreza temeljnemu človekovemu dostojanstvu in navsezadnje velja za razpoznavno znamenje človekove veličine.

3. Sprava kot notranja osvoboditev

Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje odpuščanja človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati nas življenje uči, da odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega.

Največja škoda, ki jo more nekomu povzročiti žalitev, je okrnitev njegove svobode, da bi bil to, kar bi rad bil, da še naprej nekdo živi kot suženj tistega, ki mu je storil krivico, ker ni pripravljen odpustiti, ker živi v krču žrtve. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje in nezavedno določata njegovo življenje, da tak človek živi v nekem suženjstvu krča žrtve. Postaja razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepušča notranjim vzgibom. Ko nekdo sovraži hudobneže, ki so mu povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogoča, da so gospodarji in zapovedovalci nad njegovim življenjem. Njihovo življenje (tistih, ki so povzročili krivico) postane prevladujoča sila, ki obvladuje vse njihovo življenje. Človek, ki sovraži, je suženj svojega sovražnika, je od njega odvisen in popolnoma določa njegovo ravnanje, odločanje, ustvarjanje, odzivanje itd. Zločinec je tako ukazovalec nad njegovim življenjem, četudi je lahko od dejanja minilo že veliko časa.

Čim globlja je rana ali žalitev, tem močnejši je obvladujoči vpliv posledic, ki človeku jemlje svobodo, samospoštovanje in notranji mir. Resnična tragika greha in zločina je v tem, da spremenita tudi žrtev, ki se morda ni sposobna osvoboditi sovraštva. Rane, ki so zadane srcu, spominu in duši, so že same na sebi nekakšen duhovni rak, ki razjeda življenje žrtve in jo dela takšno, kakršna sploh noče biti. Sv. Pavel opisuje takšno stanje, ko pravi: "Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?" (Rim 7,15.24)

Ko govorimo o spravi kot notranji osvoboditvi v odnosu do drugega, pa je prav tako pomembno tudi odpuščanje sebi ali samoodpuščanje. Mnogi ljudje drugim ne morejo odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi.

In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi svojimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z nekim razumevanjem in vživetjem, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov in globokim spoznanjem: želim odpuščati, toda prav tako sam hrepenim po tem, da mi drugi odpusti. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe, z vso notranjo ranjenostjo odgovornostjo in pripravljenostjo soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

Poudarili smo že, da odpuščanje ni stvar pozabljanja ali zapiranja oči pred krivico. Pozabljanje lahko pomeni, da ignoriramo nepredstavljive bolečine in rane, ki jih morejo ljudje povzročiti drug drugemu. Nasprotno nam spominjanje lahko pomaga rasti in ostriti čut za druge. Rana ali žalitev, ki jo preoblikuje ljubezen, more postati izvir usmiljenja in nagib za spravo.

Sodobni človek se zaveda, da nima moralne pravice obsojati druge. Nima pravice, da bi se imel za boljšega od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki je skupaj z drugimi vpil: "Križaj ga!" Kdor si namreč odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje, ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Tudi sam sem kriv za marsikaj težkega na tem svetu, tudi jaz sem odgovoren za krivice in nasilja, ki se dogajajo, čeprav neposredno nisem vpleten vanje. Zapleten sem v splošno človeško grešnost, soodgovoren sem zanjo. Kahlil Gibran je to misel v svojem Preroku izrazil zelo nazorno: "Tolikokrat sem vas poslušal govoriti o človeku, ki je storil zlo, kot da ne bi bil eden izmed vas, marveč tujec sredi med vami in vrinjenec v vašem svetu. Toda povem vam, tako kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas. In kakor ni mogoče, da en sam list orumeni brez tihega soglasja celega drevesa, ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vseh. Kakor v eni procesiji vsi skupaj stopate proti božjemu jazu v vas. … In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike. Da, pade tudi za te, ki so pred njim: čeprav so hitrejši in bolj gotovo ubirajo korak, vendar kamna spotike niso odstranili. … Ne morete ločiti pravičnega in krivičnega ter dobrega od zlobneža; oba se namreč držita za roke pred sončnim obličjem, tako kot so skupaj stkane črne in bele niti. Ko pa se črna nit pretrga, preveri tkalec vso tkanino in pregleda tudi statve."

Vse človeštvo, vsa različna občestva, vsaka družba, vsi smo tkanine, stakne iz bolj ali manj belih, včasih tudi črnih niti in prav zato smo v jedru svoje biti odgovorni drug za drugega, tudi za slaba dejanja, ki jih nekdo stori. Priznana resnica je izvir sprave in miru, kajti, kakor je zapisal papež Janez Pavel II., "ljubezen do resnice, iskane s ponižnostjo, je ena velikih vrednot, sposobnih, da znova združuje današnje ljudi".