Obhajamo god Vincencija Pavelskega
27. september je godovni dan svetega Vincencija Pavelskega, ki je zavetnik krščanskih dobrodelnih organizacij. Slovenska Vincencijeva konferenca ob tej priložnosti jutri v Domu šolskih sester pri sv. Ivanu v Trstu pripravlja družabno srečanje, ki se bo začelo s sveto mašo.
Kdo je Vincencij Pavelski?
Rodil se je 24. aprila 1581 v kraju Pouy, ki se danes imenuje Saint-Vincent-de-Paul, v jugozahodni Franciji. Med letoma 1596 in 1600 je v Toulousu študiral humanistiko in teologijo. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika. Na francoskem podeželju je v tistem času vladala duhovna in materialna revščina, Vincencijevo soočenje z realnim stanjem pa je bilo posledično glavni povod za ustanovitev misijonske družbe lazaristov. Ljudje niso bili seznanjeni z osnovnimi verskimi resnicami. Ko je leta 1617 pri Vincenciju neki kmet opravil dolgo življenjsko spoved, je Vincencij ugotovil, da bi se ta zagotovo pogubil, če ne bi opravil spovedi. Naslednjo nedeljo, 25. januarja 1617, je v folevillski cerkvi pridigal o nujnosti življenjske spovedi. Na osnovi omenjene pridige so verniki začeli množično pristopati k spovedi. Vincencij je k sodelovanju povabil tudi jezuite, ki so lahko spovedali vse, ki so to želeli. Vincencij je dogodek določil za ustanovni dan misijonske družbe. Umrl je 27. septembra 1660, za zavetnika krščanskih dobrodelnih ustanov ga je razglasil papež Leon XIII., papež Janez XXIII. pa je sv. Ludoviko de Marillac, ki je umrla 15. marca 1660, razglasil za zavetnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.
O vincencijanski karizmi …
V srcu vincencijanske karizme je služenje ubogim in zavrženim, to je tistim, katerih glas se ne sliši in se ne (z)morejo zavzeti sami zase. Služenje obsega tako telesno kot duhovno pomoč. Sv. Vincencij in sv. Ludovika sta poudarjala, da je treba presegati pogled zgolj na zunanji videz in v globini trpečega človeka gledati Kristusa samega ter mu služiti. Služenje tako dobiva preroško razsežnost.
