Nadškof msgr. Marjan Turnšek
Nadškof Turnšek: Prihod Svetega Duha omogoči, da se ljudje med seboj spet globinsko razumejo
Slovenija
„Človek si ne more želeti kaj večjega, kaj bolj pristnega od tega, kar v njem vzpostavlja Sveti Duh. Pri tem postaja svetišče Svetega Duha. Bog, ki je Ljubezen, se človeku v Svetem Duhu daje tako intimno, da mu noben človek ne more tako »zlesti« v srce, kot to stori On. Nihče mu ne more biti tako blizu in nihče, tudi najgloblji prijatelj, ne more s prijateljem tako notranje deliti njegovih hrepenenj in doživljanj,“ je ob binkoštih dejal mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek.
Mariborski metropolit je ob prazniku za spletno stran nadškofije Maribor še zapisal, da ima človek močnejšo potrebo po Svetem Duhu, kot jo ima telo po kruhu in vodi, ali naša psiha po sočloveku. „Sveti Duh je Očetova in Sinova Ljubezen, ki človeka vzdržuje, ki ga razsvetljuje, ki ga navdihuje, pa tudi zdravi in osmišlja … seveda, če posameznik to želi in sprejema. Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen,“ je zapisal nadškof in dodal, da na ob omembi govorjenja v tujih jezikih na binkošti nehote pride na misel primerjava z zgodbo o babilonskem stolpu.
„Pripoved o stolpu, ki so si ga ljudje želeli zgraditi in naj bi segal do neba, ki pomeni v svetem pismu božji prestol, predstavlja človekovo odločitev, da bo sam zase bog, da se bo odrešil sam, ko bo zasedel božji prestol na nebu. Ker se seveda to ne more uresničiti, saj je človek samo ustvarjeno in končno bitje, so bile posledice jasno vidne v medsebojnih odnosih. Bog je ljudem zmešal jezike, da se niso več razumeli. Seveda ne gre za različne slovnične jezike, saj se jih končno lahko človek nauči, ampak gre za temeljno (ne)razumevanje ljudi v medsebojnih odnosih. Zaradi te zmešnjave razumevanja prihaja vso zgodovino do tragičnih sporov, do zmed, razdeljenosti, vojn. To opazimo na nivoju človeštva kot celote, ali v narodu, na nivoju družine in medsosedskih odnosov. Binkoštni dogodek pa Apostolska dela opisujejo kot nasprotno dogajanje. Prihod Svetega Duha omogoči, da se ljudje med seboj spet globinsko razumejo, da vsi razumejo en jezik, ki je seveda jezik ljubezni, jezik dajanja življenja za drugega, jezik izbiranja drugega pred seboj. Zaradi delovanja Svetega Duha v ljudeh je spet možno razumevanje, sožitje, skupnost bratov in sester. Je mogoče življenje Cerkve. Sveti Duh v človeku spet vzpostavi red, ko iz ego-centričnega človeka naredi »eks-centričnega«. Človeka, ki ima na nek način svoje središče izven sebe, v Drugem in v drugem, saj se le po odnosu s tem Drugim in drugim lahko uresniči. V družinah je morda prav, da ta vidik posebej premišljujemo in tudi omogočimo Svetemu Duhu delovanje v njih. Kajti, ali ni najhujša zmešnjava jezikov takrat, ko se mož in žena več ne razumeta, ali ko otroci in starši ne govorijo več istega jezika, kot rečemo. Tudi slovenske družine še kako potrebujejo svoje lastne binkošti. Molimo in prosimo, da se v njih spet zgodijo,“ je pozval nadškof in svoj nagovor sklenil z besedami, da v življenju občestva Cerkve ostaja delovanje Svetega Duha nenehno prisotno na vseh področjih njenega poslanstva. „Tako pri učenju, ko vodi in navdihuje učitelje v Cerkvi na vseh nivojih posredovanja oznanila, prav tako pri posvečevalni dejavnosti, ko prav zaradi prisotnosti Svetega Duha verujemo, da v zakramentih deluje poveličani Kristus, kakor tudi pri vodstveni službi v Cerkvi, ko preko nosilcev papeške, škofovske in duhovniške službe prav On vodi Cerkev. Kot duša oživlja celotno telo človeka, tako Sveti Duh oživlja vse ude Cerkve. Ker pa veje, kjer hoče, se njegovi raznoteri darovi lahko pojavljajo povsod. Sveti Duh vse ude Cerkve poduhovlja. Zato je duhoven le tisti, ki dopusti, da ga vsega prevzame in prepoji ter vodi Sveti Duh.“
