P. Metod Benedik: Duh je tisti, ki daje

Slovenija 12. 06. 2011, 18:49

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga v Katoliški Cerkvi praznujemo v nedeljo, 12. junija smo sklenili velikonočni čas. Binkošti so spomin na dogodek prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh. Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči.

„Mar ne bomo danes spet rekli: praznik nad prazniki, dan, ki povezuje dve največji praznovanji krščanstva, praznik Gospodovega vstajenja, ki je vrhunec, res krona odrešenjskega dela božjega Sina, in praznik Duha, ki do dovršitve sveta po Cerkvi nadaljuje odrešenjsko delo. Spomin na jeruzalemske binkošti ni le spomin, je praznik, slavljenje Duha med nami, ki tudi danes oznanjevalce spodbuja, da bi govorili z besedami, kakršne uči Duh, ljudem odprtega srca deli darove moči, ljubezni in razumnosti, ki vsem dajejo možnost dojeti, da se je po Kristusu razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega odrešenika,“ je ob prazniku zapisal p. Metod Benedik, ki je dodal, da je Duh tisti, ki daje, „da seme Jezusovega nauka more vzkliti, se razrasti, roditi sadove. Kjer človek pusti Duha do besede, tam ni zatohlosti, zamočvirjenosti in tudi ne zdolgočasene sivine: vse je živo, razgibano, iskrivo, dejavno, rodovitno.“

Več o prazniku

Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz 'der fünfzigste Tag' (petdeseti dan)). Pojem izhaja iz grške besede pentekoste' (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

Apd 2,1–11: Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kreni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!