Pot v Emavs
| 08.05.2011, 07:06 Blaž Lesnik
Jezus, obljubil si nam, da boš z nami vse do konca sveta. Daj mi videti znamenja tvoje navzočnosti, kadar bom v to dvomil. Obudi mi spomin, kadar te bom pozabil. Razlagaj mi pisma, kadar ne bom razumel in nahrani me s kruhom hvaležnosti, ko se bo bližala tema.
Včasih se zdi najboljša rešitev odhod in slovo od tega, kar se je zgodilo. Nekoč me je nek moj prijatelj, ki je preboleval dejstvo, da ga je zapustilo dekle, vprašal, če poznam način, kako bi jo enostavno pozabil, izbrisal iz življenja. Odgovoril sem mu, da je to čisto lahko, vendar da se to ne more zgoditi brez posledic. Vprašal me je, kakšne bi bile posledice. Odgovoril sem mu, da bo ob tem, ko bo pozabil njo, pozabil tudi vse ostalo, kar se je zgodilo v času, ko jo je poznal vrsto let in v katerih je mislil nanjo. Moj dragi prijatelj si je premislil. Izbral je bolečino spomina, ki je naenkrat postala smiselna.
V naša evangeljska razmišljanja navadno ne vpletam anekdot, a to, kar danes beremo, je nekakšna anekdota. To je zgodba, ki vrača spomin in na novo osvetljuje smisel ter razkriva skriti pomen našega obstoja.
Dva učenca, razočarana nad vsem, kar sta doživela, skušata zapustiti sedanjo travmo in se vrniti v preteklost. Vso pot govorita o tem, kar se jima je zgodilo, ker sta sledila Jezusu, ki je sedaj mrtev. Njegova smrt ju je tako močno zaznamovala, da sta postala duhovno slabovidna in nista prepoznala vstalega Jezusa, ki se jima je pridružil na poti. Lahko sta ga dojemala samo kot tujca.
Njegova navzočnost, čeprav ne zavedna, je med hojo in Jezusovo razlago preteklih dogodkov v njiju vendarle povzročila ponovno navdušenje in željo po tem, da bi tujec ostal z njima. Ko so sedli k večerji, je tujec razlomil kruh in jima ga dal. V tem dejanju sta ga spoznala.
Anekdota nam govori o naravi in dinamiki odnosa z Jezusom, ki ne velja samo za učenca, ki potujeta v Emavs. Govorita o načinu, kako je Jezus včasih zakrito, včasih bolj odkrito navzoč med nami. Spominjanje igra pri tem ključno vlogo. Jezusov učenec pozna sveta pisma, ki napovedujejo in osvetljujejo Jezusovo rojstvo, poslanstvo in smrt. In seveda vstajenje. Jezusovi učenci imajo odprte oči za njegovo navzočnost in ga prepoznavajo v tujcih, v gostoljubnosti in obedih hvaležnosti, posebej v evharistiji. Način življenja z Bogom in med sabo, kot ga je učil Jezus, vodi v sposobnost gledati življenje v celoti in v veri - v smisel. Če pustimo, da Jezusova zgodba postane del nas, bomo tudi mi postali del njegove zgodbe.
RAZMISLI
Kje in na kakšen način čutiš, da se tebi razodeva Jezus?
Ali poznaš njegovo zgodbo dovolj dobro, da ga lahko prepoznaš?
Kako razumeš pomen poglabljanja v Sveto pismo?
Kaj ti pomeni praznovanje Zahvalnega Obeda, Evharistije?
Kako razumeš skrb gostoljubja in skrb za tujce kot način povezovanja z Jezusom?
Kaj bi o Jezusu povedal, ali še bolje, kaj bi storil za nekoga, ki izgublja upanje in vero vanj?
