Romanje v Lujan

16. 05. 2011, 08:14 Matjaž Merljak

Najbolj obiskan shod Slovencev v Argentini je gotovo vsakoletno romanje v Lujan. Je tudi najstarejša prireditev, saj so romanje začeli še primorski rojaki pred prihodom povojne emigracije. Zgodovina pove, da so prvič romali decembra 1934. Romanja so se potem nadaljevala, enkrat je tudi odpadlo, a po prihodu povojne emigracije nas vsak maj zvesto zbere ob Mariji.

Je tudi eno redkih srečanj, kjer se zberejo potomci prvih naseljencev, ki so prišli v Argentino okoli leta 1879, tistih, ki so zaradi svetovne krize in predvsem Primorci zaradi preganjanja fašizma prišli med obema svetovnima vojnama in zadnje, ki jo sestavljajo begunci tako imenovane slovenske politične emigracije in njihovi potomci.

Lujan je za Argentince to kar so Brezje za Slovence. Ogromna bazilika stoji sredi pampe ob reki in vsako nedeljo privabi tisoče in tisoče romarjev. Tradicija je že, da je slovensko romanje na drugo nedeljo v maju, letos je bilo to 8. maja. Dan je bil izredno lep in sončen. Zgodnja, a mila jesen je privabila mnogo rojakov, čeprav število ni isto kot prva leta emigracije. Asimilacija se po več rodovih opaža, čeprav ne vera ne navdušenje ne pojenjata.

Veličastno pročelje bazilike je pozdravljalo romarje, ko so se bližali Marijinemu svetišču. Ob vhodu sta viseli obe zastavi, argentinska in slovenska ter naznanjali, da to nedeljo romamo Slovenci.

Geslo letošnjega romanja je bilo »Po Mariji prosimo za nove duhovnike«. Vodilna misel pa: »Z Marijo poromamo k Bogu«. Ob desetih je bila romarska maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. dr. Jure Rode. Med sv. mašo so bili na razpolago za spoved slovenski duhovniki. Letos so nekoliko motila prenovitvena dela, ki jih opravljajo v notranjosti bazilike. Ogromna gotska zgradba je bila že dolga leta precej zapuščena, zato je to potrebno. A zaradi postavljenih odrov in drugih naprav se z marsikaterega dela cerkve ni videlo na oltar. To seveda ni motilo zbranosti romarjev, ki so navdušeno peli in molili. Lepo je, ko slovenska pesem odmeva po ogromnem svetem prostoru.

Odmor med mašo in popoldansko pobožnostjo so rojaki izkoristili za kosilo in srečanja s prijatelji ter znanci. V zgodnjih popoldanskih urah smo se znova zbrali v baziliki. Najprej je bila pridiga, ki jo je imel msgr. Mirko Grbec. Po pridigi so se romarji uvrstili v procesijo za križem, zastavami in banderom Svetogorske Marije, in sicer: otroci, možje in fantje ter družine z malimi otroki. Fantje so nosili kip lujanske Marije. Nato so se je uvrstile v procesijo narodne noše, pretežno v noše oblečeni otroci. Brezjansko Marijo Pomagaj so nosili fantje prav tako oblečeni v narodne noše. Tudi ministrantov je bilo veliko. Nato so šli za procesijo duhovniki, redovnice, dekleta in žene. Med procesijo, ki se je vila okoli prostranega trga pred cerkvijo, smo zbrano molili rožni venec in peli Marijine pesmi.

Pred vstopom v baziliko je vsak romar dobil spominsko podobico s podobo Usmiljenega Jezusa in blaženega Janeza Pavla II. z zahvalno molitvijo povezano z njegovim postopkom beatifikacije.

V baziliki so bile pete litanije Matere Božje. Marijo smo prosili predvsem za duhovniške poklice, za naše družine, za slovensko skupnost, argentinski in slovenski narod. Sledil je blagoslov z Najsvetejšim.

Kot na vsakem romanju smo se s pesmijo Marija skoz´ življenje poslovili od lujanske Device z željo, da bi se prihodnje leto znova lahko zbrali ob njeni milostni podobi v svetišču sredi neizmerne planjave.