VIDEO: Nadškof Stres: Bl. Alojzij Grozde se je pridružil Kristusovi daritvi na križu
Cerkev na Slovenskem | 28.05.2011, 11:03
V cerkev Matere Božje na Zaplazu so prenesli relikvije bl. Alojzija Grozdeta. Slovesno somaševanje je vodil novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, homilijo pa je imel ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Dejal je, da je blaženi Grozde zgled popolne predanosti Jezusu Kristusu, zgled dejavnega vernika, ki ne stoji ob strani, ampak se osebno vključuje v dejavnost Cerkve in njeno poslanstvo v svetu.
Novemu apostolskemu nunciju in ljubljanskemu nadškofu so se pri oltarni mizi pridružili številni duhovniki in redovniki ter škofje Andrej Glavan, Jurij Bizjak, Alojz Uran in Anton Jamnik. Pri maši so sodelovali mladi iz vse Slovenije, predstavniki družin, invalidov, bogoslovci in narodne noše. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih škofij prinesli vsak svojo svečo z grbom škofije, ki jih bodo pozneje postavili v Grozdetovo kapelo ob oltarju z njegovimi relikvijami, saj je bl. Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence.
Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje
Lani med evharističnim slavjem v Celju je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone Alojzija Grozdeta razglasil za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma, je v nagovoru dejal nadškof Stres. „Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega Telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi nas krepi tudi obhajanje svete evharistije,“ je povedal nadškof in dodal, da bodo sedaj, ko so njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki romarske cerkve na Zaplazu, to Božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi, tri sonca: „sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob.“
Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stres je prepričan, da je razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega velika tolažba in priznanje vsem, ki so v naši polpretekli zgodovini trpeli zaradi zvestobe Jezusu Kristusu ali celo izgubili življenje kot žrtve revolucijskega terorja in likvidacij; vsem, ki so bili žrtve komunističnega teptanja človekovih pravic, še posebej pravice do svobodnega izpovedovanja vere, torej žrtvam totalitarnega nasilja. „Grozdetova zvestoba in trpljenje sta njihova; njihova zvestoba in trpljenje sta v Grozdetovi razglasitvi za blaženega dobila najvišje priznanje, najvišji izraz spoštovanja. Doba, v kateri umirajo mučenci, je hkrati žalostna in veličastna. Žalostna in nesprejemljiva zaradi nasilja, ki v njej prevladuje, veličastna pa zaradi poguma in zvestobe, ki jo na črnem ozadju nasilja izpričujejo njegove mučeniške žrtve.“ Nadškof Stres je na Zaplazu, kjer je dogajanje spremljalo zelo veliko vernikov še dejal, da se je blaženi Alojzij Grozde pridružil Kristusovi daritvi na križu. „Podobno kot Kristus rešuje rimske vojake, ki ga križajo, in prosi odpuščanja za svoje sovražnike ali kot za svoje rablje moli sv. Štefan, tako blaženi Grozde ponuja spravo in rešitev svojim morilcem in njihovim tovarišem. Grozdetova žrtev pomeni upanje tudi za krvnike. Je pot k naši spravi in je zato pomembna za vse člane našega razdvojenega naroda. Naša prihodnost ni in ne more biti pod prapori nasilja in teptanja človekovih pravic, še manj v maščevalnosti, ampak je lahko samo v medsebojnem spoštovanju, pravičnosti, resnicoljubnosti, spravi in ljubezni.“
Po besedah nadškofa Stresa sta Grozdetova zvestoba in pogum poganjala iz ene same korenine, iz njegove osebne vere. Vera zanj ni bila samo spoštovanja vredno izročilo ali samoumevna navada, o kateri se niti ne sprašujemo, ali ji velja slediti ali ne. „Njegova vera je bila osebna, kar pomeni, da se je zanjo zavestno odločil potem, ko je šel skozi preizkušnje in iskanja, in se končno prepričal, da je Jezus Kristus in samo On naša Pot, Resnica in Življenje. Ko je enkrat srečal Jezusa Kristusa, je vse svoje življenje zastavil zanj, za nedeljeno služenje njegovemu kraljestvu. Verjetno se je celo odločil za duhovni poklic, kakor dajejo slutiti njegovi verzi: Po novih potih šel bom v nove dni,/ srca in duše bo le Bog vladar/ šla moja pot bo pred Njegov oltar.“
Časi, v katerih živimo, kličejo po ljudeh in kristjanih, ki jih odlikujejo osebna vera
„Blaženi Alojzij Grozde je tako zgled popolne predanosti Jezusu Kristusu, zgled dejavnega vernika, ki ne stoji ob strani, ampak se osebno vključuje v dejavnost Cerkve in njeno poslanstvo v svetu. Je zgled evangeljske zvestobe in poguma do konca, tudi do mučeniške smrti,“ trdi nadškof, ki se je ustavil tudi pri dogajanju v današnjem svetu. „Časi, v katerih živimo, kličejo po ljudeh in kristjanih, ki jih odlikujejo osebna vera, dejavna in požrtvovalna pripadnost Jezusu Kristusu v Cerkvi ter zvestoba in pogum, brez katerih v služenju Božjemu kraljestvu ni mogoče zdržati. Srce se ne boji, je zapisal Lojze Grozde in s svojo smrtjo dokazal, da to niso bile prazne besede. Korajža velja, je pred 15. leti mladim v Postojni zaklical sedaj prav tako blaženi papež Janez Pavel II. Cerkev je v zadnjem času pred nas tako postavila dve svetniški osebnosti, ki nas zaradi svoje bližine osebno nagovarjata k življenjskemu pogumu, zvestobi v veri in dejavnemu zavzemanju za Božje kraljestvo pravičnosti in ljubezni med nami.“
Naj nam naši mučenci in mučenke izprosijo močno vero in zaupanje
Ob sklepu pridige je nadškof še dejal, da se bosta blaženima Janezu Pavlu in Alojziju Grozdetu kmalu pridružili še dve slovenski mučenki, Grozdetovi dolenjski rojakinji, s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta in s. Antonija Fabjan iz župnije Hinje. „Skupaj s tremi drugimi redovnimi sestrami sta kot žrtvi četniškega nasilja v začetku decembra 1941 v Foči v Bosni pogumno darovali svoje življenje za zvestobo Jezusu Kristusu. Čez dobre tri mesece bodo »drinske mučenke« v Sarajevu razglašene za blažene in med njimi bosta na oltar postavljeni tudi ti dve naši novi blaženi Slovenki.“
Predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres je svoj nagovor v cerkvi na Zaplazu končal z besedami: "Naj nam naši mučenci in mučenke izprosijo močno vero in zaupanje, da jim bomo v včasih težkih okoliščinah sledili v zvestobi, zaupanju v Boga in pogumnem prizadevanju za Božje kraljestvo pravičnosti, solidarnosti, resnicoljubnosti, sprave, odpuščanja in ljubezni."
