Janez Pavel II – predan evharistiji in Mariji

Oddaje | 30.04.2011, 07:00 Petra Stopar

Beatifikacija papeža Janeza Pavla II bo za kristjane in Cerkev po svetu ne samo zgodovinskega, ampak za marsikoga tudi osebnega pomena. Živeti v času, ki nam prinaša božjega služabnika takšne veličine, je zagotovo poseben blagoslov in dar za vernike in ves svet. Znano je, da je v svojem pontifikatu in življenju nasploh poljski papež gojil posebno predanost do zakramenta sv. evharistije, obenem pa ljubezen do Marije.

Veselje z ljudmi in zbranost med sv. evharistijo

Nekdanji dolgoletni urednik slovenske oddaje Radia Vatikan pater Janez Sraka je na vprašanje, kaj mu najbolj ostaja v spominu z bogoslužnih slovesnosti, ki jih je vodil ali se jih udeležil papež Janez Pavel II, naštel tri utrinke. Prvi je papeževa „izjemna sposobnost, da se je zbral sredi ogromnih množic in nekega zunanjega navdušenja, znal zbrati in se sam poglobil v bistvo dogodka in sporočila, ki ga je pripravil.“

Kot drugega je p. Sraka omenil moč odpuščanja: „Odločitev, da prosi Boga odpuščanja za posameznike, skupine in človeštvo. To je bilo simbolično dejanje, ko je v postnem času v svetem letu pokleknil pred razpelo v baziliki Sv. Petra in z močno notranjo držo prosil Boga odpuščanja za vse to, kar kristjani ne delamo prav in za kar je bil prepričan, da je treba prositi odpuščanja.“

Kot tretje pa patru Sraki najbolj v spominu ostaja to, da je papež dogajanju med bogoslužjem dal duhovno razsežnost: „Od začetka do konca maše je bila njegova prisotnost odločilna za celotno bogoslužno dogajanje, ki lahko tistemu, ki jo vodi, tudi uide iz rok. Pri njemu pa se to ni zgodilo, ker sta bili njegova zbranost in prisotnost med opravljanjem bogoslužja izraz njegove osebne vernosti in predanosti Bogu. To ni bila samo neka funkcija na zunaj.“

O globoki zbranosti pri obhajanju evharistične daritve pripoveduje tudi s. Brigita Zelič (HMP), ki je delovanje Janeza Pavla II spremljala več let. Bila je tudi v Rimu, v času, ko je bil izvoljen na mesto Petrovega naslednika. „Obhajanje evharistije brez vsake naglice. Dejansko pričevanje njegovega srečanja z Gospodom. Potem so se mi globoko vtisnila pričevanja oseb, ki so bile prisotne pri njegovi sveti maši v zasebni kapeli. Spomnim se neke sestre, ki je povedala, da je ob vstopu v kapelo, ko je bilo že nekaj ljudi zbranih, zaslišala ječanje, za katerega ni vedela, od kod prihaja. Potem pa je ugotovila, da je prihajalo prav od njega, ko je pred tabernakljem pred sveto mašo molil, in očitno Jezusu polagal v roke, v srce, vse, kar ga je kot naslednika apostola Petra, kot voditelja Jezusove Cerkve težilo in bremenilo.“

Tiskovni predstavnik koprske škofije Božo Rustja je o Janezu Pavlu II povedal, da je imel izredno sposobnost posvečanja ljudem. Znal je očarati množice in pustil je vtis na posameznike, ki so se srečali z njim, istočasno pa je bil sposoben izredne kontemplacije: „V trenutku, kakor bi izklopil stikalo, se je od srečanja z ljudmi posvetil molitvi. Pokleknil je, skril dlani in molil. Znano je, kako je izven maše častil evharistijo. Njegovi sodelavci vedo povedati, kako je delo prekinjal z obiski Najsvetejšega v kapeli. Včasih se je tam zadržal v krajši, drugič v daljši molitvi. Gospodu, navzočemu pod podobo kruha, je izročil svoje skrbi in težave, pa tudi težave in skrbi celotne Cerkve in vsega sveta. Samo predvidevamo lahko, da jih je bilo izredno veliko.“

Predsednica Nove Slovenije in nekdanja evropska poslanka Ljudmila Novak nam je zaupala, da se je s papežem Janezom Pavlom II prvič srečala na avdienci v Rimu. S prijatelji iz študentske skupine so Večno mesto obiskali ravno teden dni pred atentatom, ki pa je v svetovni javnosti vzbudil veliko pozornosti in odprl vprašanje, za koga je ta papež tako moteč, da se ga hoče znebiti, je dejala: „Tudi ta tragičen dogodek je razodel vso veličino papeža Janeza Pavla II, ker nam je pokazal, kako je treba sprejeti svoje sovražnike, jim odpustiti in ljubiti tudi tiste, ki nam strežejo po življenju.“

Kako močno je znal preko daritve svete maše razlivati živo vero med ljudi, kamorkoli je prišel, je Ljudmila Novak ponazorila na izkušnjah ob njegovem obisku: „V času priprav na papežev obisk v Sloveniji, se je v zbornici srednje šole, kjer sem poučevala, razvila živahna razprava o tem, koliko bo Slovenijo stal papežev obisk. Nekateri so menili, da ta obisk predstavlja samo stroške, Slovenija pa ne bo imela nič od tega. Pri mnogih ni bilo zaznati kakšnega posebnega spoštovanja do tedanjega papeža in njegovega velikega poslanstva. Po obisku in spremljanju njegovih maš in govorov pa se je mnenje o njem in njegovem obisku neverjetno spremenilo. Mnogi so bili ganjeni, nekateri presenečeni, mi verujoči pa seveda navdušeni nad papeževim obiskom, njegovo preprostostjo, ki je že tedaj razodevala vso veličino svetnika.“

Cerkev raste iz evharistije

Evharistijo je v središče svoje osebne duhovnosti in evangeljske dejavnosti postavilo mnogo papežev, med njimi je bil v tem gotovo vrhunski papež Janez Pavel II, je dejal mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek, saj kot pojasnjuje, „je res dobesedno vzel besede drugega vatikanskega koncila, da je evharistija vir in vrhunec življenja. Vir, od koder življenje prihaja, začetek Cerkve, cerkvenega in tudi osebnega verskega življenja. Hkrati pa tudi vrhunec, kamor se osebno in skupno življenje steka, kamor je usmerjeno. Se mi zdi, da je to iz njegovega osebnega pričevanja vsak dan bolj izžarevalo.“

Papež Janez Pavel II je po nadškofovih besedah tudi dal velik poudarek na dejstvo, da ob tem, ko Cerkev obhaja evharistijo, je sveta maša prav tista, ki Cerkev gradi. „Cerkev danes raste iz evharistije, v njej dobiva hrano za to, da lahko občestvo Cerkve raste. Izpostavil je skrivnost zakramentalnega božjega življenja v sveti evharistiji, to resnično, stvarno, Božjo, Jezusovo navzočnost pod podobo kruha in vina. Od tam dobivamo življenje in prav je, da ga tja tudi usmerjamo.“

Evharistijo pa je papež Wojtyla še posebej postavil v središče duhovnikovega življenja „in zelo podčrtal to, da duhovnik prav pri sveti maši deluje v osebi Jezusa Kristusa. To je najgloblja ali pa tudi najvišja dejavnost duhovnika, ko Kristusu posodi svoje telo, roke, besede, samega sebe v vsej svoji polnosti.“

Kot je pokojni sveti oče zapisal v okrožnici Cerkev iz evharistije, je evharistija neprecenljiv zaklad: ne le takrat, ko jo obhajamo, tudi takrat, ko molimo pred Najsvetejšim zunaj maše, prihajamo v stik z izvirom milosti. Zato je dal velik pomen t.i. evharistični adoraciji. To pa je po mnenju nadškofa Turnška še posebej prišlo do izraza v papeževi pripadnosti evharističnim kongresom: „Bodisi se jih je sam udeležil bodisi je dogajanje svetovnih evharističnih kongresov vedno spremljal z veliko gorečnostjo. Bolj osebno pa se spominjam procesije Sv. Rešnjega telesa med cerkvijo Sv. Janeza v Lateranu in Marijo Snežno v Rimu, ki jo je papež Janez Pavel II vsako leto z veliko pobožnostjo in vnemo obhajal. Tudi zadnja leta, ko se je že zelo težko gibal, je hotel biti dolgo sam nositi monštranco, kasneje so mu pomagali. Zdi se mi, da je v tej procesiji vedno nekako žarel. Zatopljen je bil v skrivnostno prisotnost Jezusa Kristusa, čeprav se je okrog njega dogajalo, ljudje so hiteli sem in tja, ob cesti so bile množice, on pa je bil zatopljen v navzočnost Jezusa, v katero je tako zelo veroval.“

Papež Janez Pavel II – ves Marijin

V majski številki revije Ognjišče beremo: Karol Wojtyla si je kot krakovski nad/škof izbral geslo Totus Tuus, kar pomeni Ves Tvoj, in ga ohranil tudi kot papež Janez Pavel II. Na ščitu njegovega grba je bil srebrn križ na modrem polju, v desnem spodnjem delu pa veliki M. Geslo in grb pričujeta o njegovi popolni predanosti nebeški Materi, ki jo je doživljal kot drugo mater, ker je svojo mater Emilijo izgubil kot devetleten deček. V zgodovino se je zapisal kot marijanski papež. „Nikoli ne oklevajte pri zaupanju v Marijo, Mater Sv. Družine in vsega človeštva. Po božji milosti nas zvesto vodi skozi življenjske preizkušnje in stiske,“ so bile ene od mnogih besed o Jezusovi Materi, ki jih je Janez Pavel II pripovedoval vernikom na svojih apostolskih potovanjih ali pa v nagovorih v Vatikanu.

Ko je leta 1996 prvič obiskal deželo pod Alpami, narod pod plaščem Ptujske Matere Božje in v zavetju Brezjanske ter Svetogorske Marije, je v prvem pozdravu na Brniku izrekel željo: „Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih.“ Tako je po prihodu na brniško letališče tudi sam poromal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, mimo 'voznega reda', kajti obisk Marijinih svetišč je bil zanj vrhunec pastoralnih potovanj. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil, naj gojijo globoko predanost Mariji, Devici, Materi in Kraljici Slovenije. Na Marijo je spomnil tudi mlade in jim v nagovoru med sv. mašo v Postojni položil na srce: „Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani.“

Septembra 1999, na njegov drugi obisk v Sloveniji in ob beatifikaciji škofa Slomška, je Marijo že takoj v uvodu nagovora znova omenil. „Predragi slovenski bratje in sestre! Sveta Devica ima pomembno mesto v vernosti vašega ljudstva. Opevajo jo številne vaše pesmi in toliko čudovitih cerkva in kapelic vaše dežele je posvečenih njej. Spomnimo se samo treh slavnih Marijinih svetišč: na Sveti Gori, na Brezjah in na Ptujski gori, kamor radi romate, da si poiščete zavetje v težavah in preizkušnjah, ali pa v zahvalo za uslišane prošnje.“ Marija nas vodi h Kristusu, je še dejal.

Romanje v Marijina svetišča – vrhunec papeževih apostolskih potovanj

Poseben kraj, kjer je pobožnost do Marije prišla najbolj do izraza, so svetišča, v katerih se je ustavil na svojih potovanjih. Rektor neokatehumenskega semenišča Odrešenikova Mati v Varšavi msgr. dr. Alojzij Oberstar deluje na Poljskem, v domovini pokojnega papeža. Ta je v zavesti njegovih rojakov že zdaj svetnik in se mu zelo radi priporočajo v molitvi. Na vprašanje, katero mu je bilo še posebej pri srcu, je dr. Oberstar povedal: „Mislim, da je malega Karla še posebej zaznamovala romarska cerkev Kalwaria Zebrzydowska, ki je blizu Wadowic in Krakova. Tja je Karel sprva hodil z očetom, potem pa sam, kot duhovnik, škof in kardinal. Še posebej je hodil tja prosit Marijo za svoje bogoslovce in duhovnike. Tudi kot papež se je rad vračal na Kalwario. Seveda ne moremo mimo Čenstahove, ki je poljsko narodno svetišče. Črna Madona še danes visi v papeževi kapeli. Prav gotovo je vsak dan ob 21. uri zvečer molil tako imenovani Apel Jasnogorski in potem po Mariji blagoslavljal ves svet. Sicer pa je pri vseh svojih potovanjih rad obiskoval Marijina svetišča – Fatimo, Lurd, Aparecido, Guadalupo, pa tudi naše Brezje.“

Spomnimo se lahko, da je papež ob svojem prvem obisku v Slovenijo najprej obiskal Brezje, čeprav ta postanek ni bil uradno predviden. A vrnimo se k poljskemu narodu. Ta že tradicionalno goji veliko pobožnost do Marije in to lahko resnično razumemo, če poromamo v Čenstahovo: „To ni samo utrdba ob švedskem napadu in večkratnem 'razkosanju' Poljske. To je duhovno središče, kamor Poljaki romajo ob različnih priložnostih. Vsako leto Čenstahovo gotovo obiščejo vsi prvoobhajanci, vsi birmanci, vsi maturantje, različni romarski profili – železničarji, policisti, medicinske sestre in vsi drugi poklici. Vsako leto z vseh koncev romajo peš, včasih tudi po 14 dni. Ne samo Janez Pavel II, tudi kardinal Štefan Višinski, katerega stoletnico rojstva bomo obhajali 28. maja, ima velike zasluge za utrjevanje pobožnosti do Marije. Spomnimo se samo velike devetdnevnice v časih komunizma, ki je trajala devet let, in je slika čenstahovske Marije romala iz kraja v kraj.“

O povezavi fatimske skrivnosti z napadom na papeža Janeza Pavla II Oberstar meni: „Zanimivo je, da se je Janez Pavel II šele po atentatu zanimal v fatimske skrivnosti. Prej je še kot škof poznal fatimsko pobožnost prve sobote in jo po župnijah podpiral, saj je prinašala obilo koristi za duhovno življenje vernih. 13. maja je obletnica fatimskih prikazovanj, je pa tudi obletnica posvečenja papeža Pija XII. Ta dejstva so svetega očeta prepričala, da je fatimska Mati Božja vstopila v njegovo življenje. Ko je ležal v bolnici, je prosil, da so mu prinesli besedilo fatimske skrivnosti. Tedaj je papež spoznal tudi tretjo skrivnost, ki prej ni bila objavljena. Trdno je bil prepričan, da ga je prav Marija rešila smrti. 'Atentat je bil dovršeno pripravljen. Sveti oče bi moral umreti,' pripoveduje njegov tajnik, sedanji krakovski nadškof in kardinal Stanislaw Dziwizs. 'Zdravniki so mi dejali, naj mu podelim bolniško maziljenje in odvezo. Prejel je veliko krvi, pa se ni prijela. Bilo je težko, zelo težko. Takoj po operaciji je bil sveti oče prepričan, da ga je nadnaravna sila ohranila pri življenju. Prepričan je bil, da ga je obvarovala fatimska Marija.“

Papeževanje Janeza Pavla II je spremljalo geslo Totus Tuus, ki pomeni Ves tvoj. „Vemo, da je geslo Totus Tuus vzeto iz knjige Prava pobožnost do Device Marije sv. Ludovika Grignona de Montfortskega. Vemo, da je popolnoma prevzelo in obvladalo ta pontifikat. Spominjamo se na primer zadnjih dni in ur življenja Janeza Pavla II leta 2005, ko na Veliko noč ni mogel spregovoriti množicam. Malo prej je še dejal 'Če ne morem več služiti, je bolje, da umrem', vendar dodal – 'totus tuus'. Vemo, da je ta knjiga veliko pomagala tudi našemu nadškofu Pogačniku, ki je imel tudi težko pot.“

Toda da se geslo Ves tvoj ni nanašalo le na Marijo, pač pa tudi na Jezusa, je po papeževi smrti leta 2005 za italijansko revijo Famiglia Cristiana izjavil njegov osebni tajnik krakovski nadškof Stanislaw Dziwisz. Kot je pojasnil, je imel Janez Pavel II vedno pri sebi zvit droben listek, na katerem je bilo na roko zapisano, da se je v mladih letih ves izročil Jezusu. To besedilo se je končalo z besedami: „Vse zate, presveto srce Jezusovo.“

Svetli del rožnega venca

Janeza Pavla II si v spomin pogosto prikličemo v podobi drže med molitvijo, še posebej rožnega venca, za katerega je pred devetimi leti uvedel še svetli del. Leta 2002 torej, ko se je začenjalo že 25. leto njegovega papeževanja, je o molitvi rožnega venca zlasti spregovoril v apostolskem pismu. V njem tudi spregovori, kako mu je molitev rožnega venca blizu že od mladosti, opozarja s. Brigita Zelič. „Spominja se, kako je že od otroških in mladostnih let ta molitev zavzemala pomembno mesto v njegovem življenju. Rožni venec ga je spremljal v trenutkih veselja in tudi preizkušnje. Mnogotere skrbi je položil v to molitev in v njej vedno prejel krepčilo in tolažbo, pravi sam. O rožnem vencu je spregovoril že v letu svoje izvolitve pri opoldanski molitvi angelovega čaščenja in dejal, kako je rožni venec njegova najljubša molitev – 'čudovita molitev v njeni preprostosti in globini'. Označil jo je kot molitveno razlago nauka drugega vatikanskega cerkvenega zbora, zapisano v dogmatični konstituciji o Cerkvi, ki govori tudi o Božji Materi v Kristusovi skrivnosti. Orisal je njen premišljevalni, kontemplativni značaj, in dejal, kako se na ozadju besed Zdravamarije pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki iz življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec. Mi pa vemo, da je papež Janez Pavel II dodal še svetli del rožnega venca, ki govori o skrivnostih Jezusovega javnega delovanja.“

Rožni venec pa je pokojni papež označil kot močno in uspešno molitev za mir, in to na temelju sadov ljubezni, ki jih ta molitev prinaša.