Papežu hvaležna tudi gibanja in skupnosti

| 30.04.2011, 10:00 Petra Stopar

Predstavniki gibanj in cerkvenih skupnosti vsega sveta so papežu Janezu Pavlu II. hvaležni za njegovo ljubezen in podporo. Množično udeležbo na nedeljski beatifikaciji so že napovedali člani gibanja Občestvo in osvoboditev ter Katoliške akcije. V nadaljevanju pa objavljamo pismo sedanje predsednice Gibanja Fokolarov Marie Voce pred beatifikacijo.

Ali me ljubiš bolj?

Bliža se dan beatifikacije papeža Janeza Pavla II. in skupaj s celotno Cerkvijo tudi nas preplavljata veliko veselje in globoka hvaležnost, piše Maria Voce. Veselje in hvaležnost za dar Cerkve s priznanjem svetosti tega velikega papeža, ki se je kazala v njegovem življenju, použitem do zadnjega za Boga in za ljudi.

Vedno znova nas preseneča izjemno bogastvo njegovega učenja, kakor tudi hvaležnost, ki jo na vseh zemljepisnih širinah njegovo pričevanje ljubezni vzbuja v kristjanih kakor vernikih drugih verstev in ljudeh brez verskega prepričanja.

Ob 25. obletnici svojega pontifikata nam je sam zaupal, od kod vse to: iz skritega, zaupnega odnosa, ki ga je kot Petrovega naslednika vezal na Jezusa: "Pred 25 leti sem na poseben način izkusil Božje usmiljenje. Kristus je rekel tudi meni, kakor nekdaj Petru: 'Ali me ljubiš bolj kot tile?' Vsak dan se odvija v mojem srcu isti pogovor med Jezusom in Petrom. V duhu zrem dobrohoten pogled vstalega Kristusa. Čeprav se zaveda moje človeške krhkosti, me opogumlja, naj z zaupanjem odgovorim kot Peter:'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.'"

Danes zaradi tega dogodka Cerkve globlje prodiramo v razsežnost tistega “bolj”, kakor ga je junaško živel Janez Pavel II. dan za dnem.

Marijanski profil v Cerkvi

Skupaj z vsemi drugimi gibanji smo izkusili posebno ljubezen Janeza Pavla II., ko je priznal vlogo gibanj v Cerkvi kot izraz njene marijanske razsežnosti. Že leta '87, ko je govoril rimski kuriji, je osvetlil pomen te razsežnosti: "Cerkev živi iz pristnega “marijanskega profila”, iz “marijanske razsežnosti“ (…) Marija, Brezmadežna, je pred vsemi drugimi in seveda pred samim Petrom in pred apostoli (…). Vez med obema profiloma Cerkve, marijanskim in petrinskim, je torej tesna, globoka in dopolnjujoča, čeprav je prvi predhoden tako v Božjem načrtu kot časovno; poleg tega je višji in odličnejši, bogatejši v osebnih in skupnostnih izrazih (…)".

Ko je Janez Pavel II. na široko odprl vrata novosti, ki jo je vzbudil Sveti Duh, z zgodovinskim srečanjem cerkvenih gibanj in novih skupnosti na binkoštno vigilijo leta 1998 na Trgu svetega Petra, je priznal, da sta oba profila "bistveni sestavni del Cerkve in prispevata (…) k njenemu življenju, k njeni prenovi in k posvečevanju Božjega ljudstva".

Osebni odnos s Chiaro Lubich

Chiaro Lubich je poleg javnih dogodkov, kjer sta se imela priložnost srečati, vezal na tega velikega papeža oseben in globok odnos: zasebni sprejemi s pogostimi vabili na kosilo, njegova navzočnost na številnih javnih prireditvah Gibanja, osebna pisma in telefonski pogovori ob posebnih obletnicah, vse to so kot "mejniki v zgodovini našega Gibanja". Zato je Chiara lahko leta 2005 ob njegovi smrti povedala tole: "Njegova svetost. Tudi jaz lahko to osebno pričam". "Tako zelo je postal nič, da sem včasih začutila, ko sem odšla od njegovega sprejema, močno neposredno zedinjenje z Bogom samim. Papež me je torej vodil k Bogu kot pravi posrednik, ki se izniči, ko je dosegel namen». «Bila sem presenečena in hvaležna nad tolikšno ljubeznijo, hkrati pa hvaležna Bogu, da smo lahko bili ob njem in mu pomagali kot otroci in kot “sestra”, kakor me je imenoval v svojem zadnjem pismu.“

Njegova ljubezen je priklicala našo ljubezen

"Zgodovina Gibanja fokolarov,“ je takrat zapisala Chiara,-“je v zadnjih 27 letih dokaz “večje” ljubezni, ki je prebivala v srcu Janeza Pavla II. Njegova večja ljubezen je priklicala našo, zato je papež vstopil globoko v srce vsakega člana Gibanja. Zato ne moremo s preprosto človeškimi besedami povedati, kaj je bil za nas."

Kako se ne bi spomnili obiska svetega očeta 19. avgusta 1984 v centru Gibanja v Rocca di Papa? Takrat je v Chiarini duhovni izkušnji jasno prepoznal karizmo in trdil: "V cerkveni zgodovini je bilo veliko radikalizmov ljubezni. (…) Obstaja vaš radikalizem ljubezni, Chiarin, fokolarinov. (…) Ljubezen odpira pot. Voščim vam, da bi bila zahvaljujoč vam ta pot vedno bolj odprta za Cerkev!"

Kako ne pomisliti na nekatere njegove stavke, povezane z nami? Med svojim nagovorom na familyfestu v Rimu 3. maja 1981 je prosto dodal: «Vaša duhovnost je odprta, pozitivna, optimistična, vedra, osvaja … Osvojili ste tudi papeža … Rekel sem, da vam voščim, da bi bili Cerkev. Zdaj hočem reči, da voščim Cerkvi, da bi bila vi». In leta 20. marca 1983 na dnevu Novega človeštva: «Ko sem žalosten, mi velikokrat pride na misel: “Fokolarini”. In potolažen sem, zelo potolažen!».

Med svojimi številnimi potovanji na vse konce sveta, kamor je potoval kot romar, se je naučil prepoznati naš “fokolarinski narod”, kakor ga je imenoval in iz tega je prejemal – kakor je nekoč povedal Chiari – tolažbo in podporo.

Očetovski pogled

Med njegovim dolgim pontifikatom smo večkrat zaznali pozorno ljubezen z njegove strani, globino njegovega očetovskega pogleda in nekakšno njegovo posebno ljubezen so nas. Hvaležno se spominjamo tople naklonjenosti, ki jo je pokazal do Chiare in številnih med nami ob številnih priložnostih, a tudi njegovo odločilne vloge za priznanje posebne karizme, ki jo je Bog po njej podelil Cerkvi in človeštvu.

Vidik posebnega duhovnega sozvočja med Chiaro in Janezom Pavlom II. lahko zaznamo v doživljanju in življenju Cerkve kot občestva, kot izraz ljubezni Boga za vse ljudi. Zato predlog, napisan v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, za Cerkev tretjega tisočletja: živeti občestveno duhovnost, da bi znova prinesli vstalega Kristusa v srce sveta.