Škof Lipovšek: Velikonočno vero na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja
Slovenija | 24.04.2011, 07:17
„Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila,“ je pri velikonočni sveti maši v celjski stolnici poudaril škof msgr. Stanislav Lipovšek.
Nagovor škofa Lipovška pri velikonočni maši
Sobratje duhovniki, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Veselimo se v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki sredi med nami, tu in sedaj, oznanja, razodeva, ponavzočuje in uresničuje osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine, ki je skrivnost Kristusovega vstajenja. Njegovo vstajenje je vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju velikega tedna in še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika.
Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije, ki je radostno pričakovanje Kristusovega vstajenja. Sinoči smo blagoslovili in zapeli hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja Vstalega Kristusa in smo v njenem siju brali Božjo besedo in premišljevali velika Božja dela. Ta v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Prav tako smo sinoči obnovili obljube sv. krsta in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa. S tem se je v nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).
In danes, na veliko noč, smo prišli k Jezusovemu grobu, kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo ter da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja. Prišli smo, da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom, da bi postali priče njegovega vstajenja, priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja, da se je z njegovim vstajenjem začelo tisto obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer po učenju Svetega pisma, prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13; Raz 21,1). To oznanilo je zagotovilo naše vere, saj je izredno pomembno za vse čase, tudi za našega, ko se vedno znova slišijo glasovi, da se nam ne obeta nič dobrega, da obstoječemu svetovnemu redu grozi propad in zdi se, da nekateri svetovni dogodki to mnenje potrjujejo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila. Utemeljeno je in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja in njegovega zveličavnega delovanja ter se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve in se bo uresničevalo do Kristusovega drugega prihoda med »že in še ne Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14–27).
Velikonočno vero na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja, to oznanja trikratni radostni pozdrav aleluja, radostni pozdrav Vstalemu Odrešeniku. To vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. In če se nekoliko približamo bogastvu Božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, lahko bi rekli kvalificirane priče Gospodovega vstajenja: pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu in Jezusove učence, še posebej apostola Petra v prvem berilu in apostola Pavla in njegovo pričevanje v drugem berilu. Če poslušamo najprej apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je svojega Gospoda pred deklo trikrat sramotno zatajil, govoreč »ne poznam tega človeka« (Mt 26,72). Sedaj, po srečanju s Vstalim Gospodom, še posebej po razodetju Sv. Duha na binkoštni praznik, je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili, »toda«, pravi, »Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40–41). Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje izkazal, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in svoje oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu, tam, kjer njegovo delo – potrjevanje v veri, v našem času nadaljuje njegov že 264. naslednik papež Benedikt XVI.
Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z vstalim Gospodom (prim. Apd 9,1–9) in postal Jezusov najboljši prijatelj, pa tudi največji apostol in glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: »Meni je življenje Kristus, ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu« (Rim 8,38). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.
Vse to je nagovor in vabilo tudi za nas, ki smo tu zbrani, ki obhajamo velikonočni praznik in smo v teh dneh na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu. Povabljeni smo, da obnovimo našo zavezo z Gospodom, ki se je uresničila pri sv. krstu, ko nas je Kristus, vstali Gospod poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Letošnji velikonočni praznik obhajamo v letu, ko se hvaležno spominjamo 5. obletnice ustanovitve ali bolje obnovitve naše škofije in hvalimo Gospoda za prehojeno pot in še posebej za milost novega začetka odrešenjskega poslanstva in darovanja krajevne Cerkve, naše celjske škofije. Res je, da 5. obletnica v primerjavi z drugimi škofijami, ki obhajajo stoletne in tisočletne jubileje, ne pomeni veliko, vendar je dragocena, ker oznanja milostni trenutek novega začetka pastoralnega delovanja za rast Božjega kraljestva med nami. To dogajanje se na poseben način uresničuje v načrtu pastoralne prenove naše škofije, ki pozna svoje prednostne naloge, ki se posvečajo v prvi vrsti sodelavcem pri temeljnem poslanstvu Cerkve, ki je oznanjevanje, liturgija – bogoslužje in dobrodelnost. Karitas je služba bližnjemu, bratom in sestram, ki so potrebni naše bližine in pomoči, še posebej v današnjem času, ko so posledice ekonomske in socialne krize mnoge privedle na prag revščine in obupa. Tu je še posebej potrebna naša bližina in pomoč, da kot kristjani resnično hodimo po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa, dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog in delil dobrote. Ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on dal življenje za mnoge (prim. Mt 20,28).
Ko vam, dragi bratje in sestre, voščim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike, se želim najprej zahvaliti duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom, bogoslovcem, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje naše škofije za pomoč in sodelovanje. To se kaže v različnih oblikah duhovnega poslanstva naše škofije. Še posebej sem hvaležen za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram.
Naj nas obhajanje velikonočnega praznika napolni z novim upanjem, lučjo in močjo, da bomo vstopili v velikonočno skrivnost našega Gospoda Jezusa Kristusa in bomo še v večji meri graditelji Božjega kraljestva in nosilci veselja, tolažbe in upanja Kristusovega evangelija.
