Aleš Čerin
Vrtički v Ljubljani: porušiti, obljubiti in dati nekaj novih za vzorec
Se spomnite, ko so pred leti spektakularno porušili vrtičke pred ljubljanskim pokopališčem Žale? Resnici na ljubo, vrtički ob Plečnikovih Žalah, pa niti ne vrtički sami, pač pa barake ob njih, so bili prav “nagravžni” in neestetski. Župan se je pridušal, da bo odstranil vse vrtičkarske črne gradnje v obliki raznih hišic, barak in drugih nemogočih gradbenih “skropucal”. To se mi je zdelo prav in sem župana v tistem času, na tem področju podpiral. Še posebej, ko je obljubil kulturno ureditev vrtičkarstva.
Le 3,6 % novih vrtičkov
Potem so prišli na vrsto vrtički za Savo in na drugih lokacijah. Tako se je v letih županovanja Zorana Jankovića ukinilo okoli 1.800 vrtičkov, ki so ljudem, predvsem iz blokov, prinašali nekaj zelenjave in sprostitev. Verjamem, da so marsikomu omogočali tudi lažje preživetje.
Sedaj, ko je kriza še večja, je tam okoli Žal nekakšen park, travna monokultura in nekaj dreves. Delavci na stroške meščanov sedaj tam redno “gulijo” travico in jo odvažajo. Ali res ni bilo druge poti, kot da se nekaj kar deluje, ukine? Ali se ne da urediti tako, da na malo drugačen, bolj kulturen način in v isti funkciji deluje še naprej?
Dobili smo 65 na novo, po vseh predpisih urejenih vrtičkov, z lično hiško in komunalno ureditvijo. To pomeni, da je župan v vseh teh letih in po silnih obljubah ob rušitvah, razjarjenim ljudem “zrihtal” le 3,6 % ukinjenih vrtičkov. Pravzaprav le za vzorec. Denarja pač ni. Za vrtičke namreč. Za stadion je bil, pa čeprav ga je bilo treba preko Ministrstva za šolstvo izvrtati iz bruseljske blagajne. Morda celo na sporen način.
Za najem vrtičkov, velikih od 80 do 150 m2, bodo ljudje, že tako izžeti od krize, letno plačevali po 1 € na m2 plus komunalne stroške. Ne sliši se veliko, a za marsikoga je 80 do 150 € preveč. Ker pa je konkurenca huda, vrtičkov seveda ni težko oddati.
Uredimo in oddajamo
Ne vem, zakaj je pri nas tako, da se stvari urejajo vedno od zgoraj navzdol: občina nekaj naredi in potem to oddaja. Kaj, ko bi mestna uprava raje samo spisala jasna pravila urejanja vrtičkov po principu “vse mora biti tako preprosto kot se le da, vendar ne bolj preprosto” in potem prepustila pobudo meščanom samim. Meščani bi si sami uredili v predpisih opisano vrtičkarsko infrastrukturo: hiške, kompostnike, odvoz smeti, vodo, … Mestna oblast bi samo kontrolirala izvajanje prepisov in kaznovala, če bi bilo treba.
Vrtiček ni le zelenjava
Vrtiček je gotovo namenjen gojenju zelenjave, ki je pri nas izjemno draga in v supermarketih tudi precej nekakovostna. Število tržnic, ki so še vedno dobro založene, je premajhno. No, saj ni čudnega, da je zelenjava draga in nekakovostna, ker jo moramo večinoma uvažati. In ko moramo zelenjavo - samooskrba na področju zelenjave je pod 40 % – le-to večinoma uvažati, je pač vse dobro. Druge alternative tako nimamo.
Vrtiček ima še pomembno socialno in tudi rekreativno funkcijo. Ljudje v naravnem okolju pridejo skupaj, se malo pomenijo, si izmenjujejo sadike, se drug drugemu malo pohvalijo, brkljajo po zemlji – kar je že samo po sebi sproščujoče, se pri tem primerno utrudijo in utrdijo in s tem sprostijo marsikatero napetost, ki bi morda v kakšni bolj agresivni obliki lahko udarila na dan.
Vrtiček je tudi možnost za prenos znanja na naslednjo generacijo, za prakticiranje tako zelo opevanega medgeneracijskega sodelovanja. Tako lahko ostareli starši svoje znanje in spretnosti obdelovanja, svoje naravnanosti do zemlje predajajo naprej – na svoje otroke ali celo na vnuke. Prav lahko se zgodi, da bomo to znanje in te spretnosti še kako potrebovali …
