OF za samostojnost ali za revolucijo?
Slovenija | 27.04.2011, 00:31
Na današnji dan oziroma večer prej je bila pred 70. imi leti v Vidmarjevi vili pod Rožnikom v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, pozneje imenovana Osvobodilna fronta. Spomini na ta dogodek znova kažejo, da poznamo dve plati zgodovine.
Predsednik zveze borcev Janez Stanovnik pravi, da je bila OF „narodna organizacija, ki se je borila za slovensko samostojnost in je sočasno nasprotovala kolaborantom, ki so legli na kolena pred okupatorjem“. Na drugi strani pa imamo vrsto navedb, ki so povsem nasprotne.
Pogled skozi očala sodelavca Toneta Gorjupa, ki črpa iz različnih zgodovinskih virov, je tak: „Pod vodstvom Komunistične partije Slovenije je šlo za organizacijo, ki je bila naperjena proti zavezniškim državam v drugi svetovni vojni: Franciji, Veliki Britaniji in Združenim državam Amerike ter proti domačim kapitalistom. Takrat je bila namreč še v veljavi pogodba o kolaboraciji Nemčije in Rusije. Organizacija je s tem napovedala začetek razrednega boja. Šele po napadu Nemčije na Rusijo se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Sestavljale so jo štiri skupine: Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, slovensko sokolovstvo in kulturni delavci. V času druge svetovne vojne na slovenskih tleh je Osvobodilna fronta, poleg boja proti okupatorju, izvedla tudi komunistično revolucijo in izzvala državljansko vojno.“ Tako trdi tudi nekaj naših sogovornikov. Ivan Oman je pred časom tako dejal, da si lahko o ozadju 27. aprila preberemo v knjigi Josipa Vidmarja Obrazi. Sam je tako prebral, da so se pravzaprav takrat „sestali člani Društva prijateljev Sovjetske zveze in se imenovali za Protiimperialistično fronto“. Po besedah Omana tako lahko sklenemo, „da je 27. april uvertura v revolucijo, ki je s svojim terorjem sprožila odpor, državljansko vojno in posledično strašno razdeljenost slovenskega naroda, ki ji ni videti konca.“
Publicist Bernard Nežmah je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal, da je imela OF po svojem delovanju totalitaren princip. Kot je pojasnil, cele vrste ljudi, ki so se upirali okupaciji, niso vzeli pod svoje okrilje. „To ni bila institucija, sila ali organizacija, ki je združevala proti okupaciji. Posledice pa so bile zelo grozljive.“
Tudi Lojze Peterle je kritičen do tega praznika, zlasti, ker se ga letos postavlja ob bok 20. obletnici slovenske osamosvojitve. Kot pravi, že nekaj časa čuti prizadevanje stare politične elite, da osamosvojitev postavi v senco OF. „Sam sem vesel, da je ustavno sodišče že leta 1998 zelo jasno povedalo, da svoboda v Sloveniji ni nastopila leta 1945, ampak šele spomladi leta 1990 z demokratičnimi volitvami in postavitvijo demokratične vlade. Če mi mešamo zadeve, ki jih ne moremo videti skupaj, ne moremo vedeti, kaj se je leta 1990 in 1991 zgodilo in zakaj se je zgodilo.“
Če želimo izvedeti ozadje tistega časa zgodovine, je zelo dobro, če vzamemo v roke delo Skriti spomin Angele Vode. Ko je namreč prišlo do oblikovanja Osvobodilne fronte, je v njenem plenumu kot članica Splošnega ženskega društva sodelovala tudi Vodetova. Kmalu pa ji je že postalo žal. V svojih spominih takole pravi: "V začetku so bili moji zaključki vsaj delno pozitivni. Glede sebe sem bila mnenja, da s sodelovanjem človek lahko ustvari več pozitivnega kot z odsotnostjo. Tako sem se vključila z najboljšo voljo, prispevati po svoji moči k razvoju v pozitivno smer. Vendar ni šlo. Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli pomota in je bilo opravljeno. Navadno je bil vzrok, ki so ga navedli, izdajstvo lastnih ljudi okupatorju."
Že po teh prvih hudih spoznanjih se je odločila, da se ne bo udeležila seje glavnega odbora OF. Ko so jo prišli znova vabit, je odklonila. Tonetu Tomšiču in Borisu Kidriču je pojasnila, da v tako klevetniškem ozračju ne more sodelovati in da prosi za zaščito, če je že njeno sodelovanje tako zaželeno. In ko jima je rekla, da ji ni tega, da bi vstopila v partijo, se je začelo klevetanje. In njena pot v Osvobodilni fronti se je končala.
Kaj bomo torej letos bolj praznovali, ali 70-letnico OF ali 20. obletnico osamosvojitve? Odgovor je na dlani.
