Nadškof Marjan Turnšek
Nadškof Turnšek: Velika noč oznanja, da je tu Nekdo, ki pozna smrt, ki je za življenje
Slovenija
Samo kdor ljubi, vidi in prepozna znamenja Vstalega, je v mariborski stolnici svetega Janeza Krstnika na velikonočno jutro dejal nadškof metropolit msgr. Marjan Turnšek. "Z vstajenjem Kristusove človeške narave je vse stvarstvo vstopilo v prostorje ljubezni Svete Trojice, v nebesa, bi rekli po domače."
Nagovor mariborskega nadškofa metropolita Turnška pri velikonočni maši
Dragi velikonočni kristjani, Kristus je vstal od mrtvih, aleluja!
Z veseljem vam oznanjam oznanilo današnjega praznika, ki ga je apostol Peter, prvi papež, s takšno močjo ponavljal vse življenje, in je postalo temeljno oznanilo Cerkve: »Mi smo priče vsemu, kar je /Jezus/ storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,39–41). To sporočilo ima v sebi moč Svetega Duha, da se vso zgodovino po njem ljudje spreobračajo k osebi Jezusa Kristusa.
Prisrčen je Janezov zapis v današnjem evangeliju, ko opiše vsestransko presenečenje Marije Magdalene, te skrivnostne prve obiskovalke groba v tistem jutru. »Navsezgodaj, še v temi« (Jn 20,1), je želel poudariti; saj je Marija Magdalena tipična podoba učenca vseh časov, tudi nas. Božja ljubezen jo je očistila sedmerih hudih duhov in zato jo je ljubezen gnala tisto jutro navsezgodaj, »še v temi«. Samo ljubezen lahko vidi v tej temi, saj Janez misli predvsem na duhovno temo. V Magdaleni je bila luč ljubezni, ki jo je pripeljala do odprtega in praznega groba. Vsa vznemirjena je pohitela k učencem, ker ji še ni prišlo do globine srca, da ljubezen premaga smrt. A kljub temu ji je ljubezen dajala »krila«, da ni obupovala, ampak pohitela. Čudovito je sporočilo Marije Magdalene v vstajenjskem jutru: ljubezen je vedno prva! Ona je nosila v sebi ljubezen, s katero jo je Kristus ljubil, ko ji je odpustil grehe, in to je ljubezen, ki je močnejša od smrti. Počasi so se ji odpirale oči in je začela prepoznavati znamenja vstalega: prazen grob, povoje in prtič, posebej spravljen, angelsko oznanilo. Samo kdor ljubi, vidi in prepozna znamenja Vstalega. »Prazen grob«, dragi verniki v vstajenje, je nekaj značilno krščanskega, saj edino krščanstvo ne vidi konca človeka v smrti, v grobu, ampak v vstajenju in večnem življenju.
Bratje in sestre, spet nam aleluja oznanja, da Bog ni ustvaril smrti, in Cerkev ne bo prenehala oznanjati tega. Kajti Bog je polnost življenja in v njem ni prostora za smrt. Vse obstaja samo zato, ker deleži pri Božjem življenju. Človek, ta Božja stvar z zavestjo in svobodo, pa kdaj izbere življenje iz samega sebe in za samega sebe. Namesto, da bi svet okoli sebe, stvari in ljudi, prinašal s pomočjo zakramentov v Boga, ga monopolizira in ga pokoplje vase. A to pomeni smrt za svet in zanj; v tem smislu naša telesna smrt simbolizira duhovno smrt, ki je v odtujitvi Bogu – Ljubezni. Človek duhovno umre, ker se zapre pred Življenjem, pred večnim življenjem, ki si ga sam ne more dati, a po njem neusahljivo hrepeni. Kaj vse je danes človek pripravljen storiti, da bi mejo telesne smrti vsaj malo pomaknil naprej. S pomočjo medicine, alternativnih načinov in celo magičnih sredstev bi ji radi ubežali. A je vse zaman. Le Kristus nam omogoči telesno smrt živeti na nov način in zato tudi vse ostalo življenje na bolj kakovosten način. Sami, brez Kristusovega vstajenja, poznamo le življenje, zaprto v egoizem, ki se vedno konča s smrtjo. Kajti živeti le za sebe, je nič, je praznina, saj je človek ustvarjen iz Boga in lahko živi samo za Boga in za druge; samo tako resnično živi, sicer je duhovno mrtev. Velika noč oznanja, da je tu Nekdo, ki pozna smrt, ki je za življenje. Smrt, ki je darovanje življenja iz ljubezni. Na veliki petek smo nemo zrli v Kristusa, ki je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v človeku in človeštvu, preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog želi podariti človeku.
Brez te velikonočne možnosti »odžejati« človekovo žejo po absolutnem, ki jo neodtujljivo nosimo ljudje v sebi, se ustvarja neke vrste kolektivna »nevroza«, ki nastaja zaradi zaprtosti v nič samoljubnega uresničevanja. Polnost življenja se ne more napajati iz niča, zato se odnosi ujamejo v začaran krog obsojanja Boga, ki nam ga »kača« spet slika kot ljubosumnega tirana, odgovornega za zlo v svetu. Kako more Bog, ki je ljubezen, dopuščati tako uničujoče cunamije, potrese ali druge naravne katastrofe, vojne, lahkote in osebne tragedije? In na vseh področjih se sproža smrtonosna spirala, ki vodi v peklenske odnose, polne najrazličnejših zasvojenosti in razraščajočega se strahu. V resnici pa Bog ni odgovoren zanjo, marveč se z vstopom učlovečenega Boga vanjo, nenadoma odpre tudi možnost izhoda. Ko v posledicah greha vse do smrti sprejmemo resnico, da smo pred Bogom majhni, ubogi in potrebni njegove pomoči, odkrijemo, da lahko svoje življenje izročimo v smrt tako, da ga podarimo drugim po Kristusovem zgledu. Ker se naša smrt ne dogaja samo na koncu zemeljskega življenja, ampak se na nek način uresničuje vsak trenutek, lahko tudi umiramo za druge vsak trenutek in s tem že presegamo zemeljsko končnost, katere zunanje znamenje je telesna smrt.
Z vstajenjem Kristusove človeške narave je vse stvarstvo vstopilo v prostorje ljubezni Svete Trojice, v nebesa, bi rekli po domače. In vrata v ta prostorja odnosov ljubezni so spet odprta. In prav to poveličano Jezusovo človeško telo, dragi velikonočni kristjani, prihaja med nas po svetih skrivnostih zakramentov in v Cerkvi kot vesoljnem zakramentu odrešenja. S tem je odblokirana zaprtost tega sveta v njegovo končnost. In prav mi kot Cerkev smo v svojih zakramentalnih globinah ta »odprtina« sveta, skozi katero življenje, ki je močnejše od smrti, ne neha pritekati na naš svet. Krst, birma in evharistija vedno znova in znova sejejo v nas »semena« tega večnega življenja. Tako se duhovno življenje nenehno potaplja v morje vstajenjske resničnosti, v kateri nihče ni več ločen od nikogar, Božje kraljestvo se že delno uresničuje in s Kristusom zakramentalno povezani že pričenjamo večno življenje tu na zemlji.
V pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ter evropskem letu prostovoljstva pa kristjani še z večjo zavzetostjo prenašamo vstajenjsko upanje tja, kjer bližnji doživljajo pomanjkanje osnovnih dobrin za človeka primerno življenje. V osebne, zakonske, družinske in družbene odnose smo poklicani vnašati vstajenjsko logiko. Morda še premalo verjamemo, da je tudi politične, gospodarske in druge javne zadeve mogoče urejati na temelju ljubezni do drugega, ker bodo sicer dolgoročno pripeljale do poloma družbe. Poglavitna gonilna sila za dosego resničnega napredka posameznika in družbe je lahko le ljubezen v resnici. Zato ni nepomembno v učlovečenem Bogu, Jezusu Kristusu, prepoznati prvega dobrotnika in »prostovoljca«, ki je ljubil do konca, in postal solidaren s človekom prav v vsem.
