VIDEO: In radijskega viktorja dobi …

| 18.03.2011, 13:46

Konec tedna bo v znamenju viktorjev 2010 - nagrad za medijske dosežke in dosežke v popularni kulturi v lanskem letu. Na Radiu Ognjišče smo ponosni, da je med tremi nominiranci za najbolj priljubljeno radijsko osebnost naš voditelj Jure Sešek.

V kratkem pogovoru nam je zaupal, da ga je nominacija presenetila. Poslušalcem je hvaležen, da so glasovali zanj, prepričan je, da gre v bistvu za priznanje vsej radijski ekipi in programu, ki ga pripravlja.

Da je lepo, če "ljudje opazijo, cenijo in morda celo nagradijo dobro opravljeno delo", je prepričan tudi glavni in odgovorni urednik msgr. Franci Trstenjak. "Priznanje (op. nominacija) ima še toliko večjo težo, če veš, da si zanj nisi prizadeval po dobro poznanih metodah, ki jih danes uporabljajo posamezniki in ustanove, ampak je prišlo nepričakovano, tiho in res kot pravo presenečenje," dodaja. A v tej luči po njegovem pomeni tudi novo dolžnost, to je delati še boljše in bolj odgovorno, sicer je nevarnost, da se samo krepi samovšečnost. Veseli ga, "da so vsa dosedanja priznanja, ki so jih dobili posamezniki v kolektivu Radia Ognjišče, vedno priznanje celotnemu kolektivu".

Intervju z Juretom Seškom pred letošnjo podelitvijo viktorjev

Jure, to je že tvoja tretja nominacija za "radijskega viktorja". Si presenečen, da si med finalisti?

Vsako leto znova. Že ob prvi nominaciji, od takrat je minilo kar nekaj časa, sem dejal, da vsi, ki obkrožijo moje ime, pravzaprav obkrožijo naš program, tisto, kar 24 ur na dan ponujamo na Radio Ognjišče. Tako da sem obenem tudi iskreno hvaležen in poln pričakovanj, kakšen bo ta dan in kakšno bo nadaljnje radijsko delo.

Aprila bo minilo 16 let, odkar si voditelj na Radiu Ognjišče. Za svoje radijsko delo si prejel že lepo število nagrad, med njimi je tudi šest Vikendovih gongov popularnosti. Kaj ti pomenijo? Ob vsakem priznanju skromno poudariš, da je tvoja priljubljenost sad dela celotne radijske ekipe …

Prepričan sem, da je tako. Voditelji na komercialnih radijskih postajah, ki pravijo, da za svoj uspeh niso sami krivi, imajo navadno v mislih producente ter ostale, ki stojijo za njimi in jim skoraj pišejo besede. Takšen je pač sodoben radijski svet. Pri meni je drugače. Ta delček, ki je bil nekoliko bolj opažen ali tudi zaradi nagrad nekoliko bolj podčrtan, je res le del v mozaiku našega radijskega ustvarjanja. Menim, da so bile te nagrade tudi v kolektivu vedno znova razumljene kot nagrade vsem. Vedno smo se jih skupaj veselili.

Nevoščljivosti torej ni bilo?

Nikoli je nisem zaznal. Skoraj prepričan sem, da je ni, in tega sem zelo vesel.

Po izobrazbi si profesor razrednega pouka, poizkusil si se v vlogi televizijskega voditelja, navdušujejo te odrske deske, zelo rad poješ, vodiš različne prireditve in še bi lahko naštevali. A ob vsem tem ostajaš zvest radiu. Zakaj?

Radio je tisti, ki mi je dal prvo potrdilo, da mogoče sem na svetu zato, da kaj na glas povem. Vse ostalo je dodatek. Tudi zato, ker je radio prvi in edini, ki mi nudi socialno varnost, saj gre za redno službo. Menim, da je prav, da temu ostanem hvaležen. Po eni strani sem radiu dolžan vrniti s tistim, kar znam. Najprej skušam to znanje obrniti v prav na radijskih valovih, vse ostalo je ljubiteljsko. Že od nekdaj me zanima veliko stvari. Včasih se kar izgubim ob vseh "prostočasnih" dejavnostih. K sreči z vsem tem živi tudi moja družina in me podpira, zato je lažje. Bogu sem hvaležen za vse talente in upam, da bom nazaj prinesel še kakšnega več.

Tako poslušalci kot sodelavci si težko predstavljamo, da bi ti pred mikrofonom zmanjkalo besed. Kako ti uspeva spontanost v studiu? Se ne bojiš, da bi se kdaj "iztrošil"?

Mislim, da sem se že iztrošil. Pravzaprav je z nami, ki delamo v medijih, vedno tako, kot poje Adi Smolar, da te "en pljuva, drug hvali", kdo ima prav, se pa ne ve. Če imaš toliko priložnosti, toliko delovnih nalog, če jim rečemo tako, se ta krog gotovo enkrat zavrti. Ustaviš se pri besedah, ki si jih že izrekel, pri intervenciji, ki si jo že uporabil, morda prav pred tednom dni. Takrat tudi podvomiš. Ampak je toliko ostalih stvari, ki preglasijo dvom, da greš nato smelo naprej. Ko vsi skupaj tudi razmišljamo, kako poživiti, modernizirati naš program, opažamo, da so stvari, ki se počasi umikajo, poiskati je treba nekaj novega. Zato bi se bilo prav spreminjati tudi v načinu vodenja, tehniki, v tem obrtniškem slogu, če temu tako rečem. Zelo vesel sem, da Radio Ognjišče za zdaj še omogoča in daje zavetje nam, ki stvari radi izpeljemo spontano, sami od sebe. A pojavi se vprašanje, kako je z odzivi poslušalcev, imajo morda raje tisto, kar je pripravljeno vnaprej ... Vedno tudi obstaja dvom, koliko sebe dati, v kolikšni meri biti iskren, po drugi strani pa, koliko nekaj zaigrati, biti le nekdo, ki nastopa.

Kaj je poslušalcem všeč pri tebi?

Upam, da moj radoživ pogled na življenje, veselje, ki ga včasih mogoče niti ne čutim tako zelo dobro sam v sebi, ampak skušam z dobro voljo prepoditi mrak ali meglo, ki prideta v kakšno radijsko jutro ali moj oseben dan. Tudi kakšna kratka, sladka pogruntavščina. Večkrat omenjam tudi povezanost. Prepričan sem, da je za vsemi radijskimi uspehi ta pristen, iskren stik s prijatelji Radia Ognjišče. To je skupina, tako zvestih poslušalcev, vsaj jaz jih tako doživljam, kakršnih nima noben radio. Tega ne smemo zapraviti. To je nekaj, čemur moramo dati veliko pozornosti. Mislim, da tudi na radijskih počitnicah in vseh ostalih javnih projektih, dokazujemo, da smo eno. In to, se mi zdi, v tem svetu še vedno šteje.

Nam lahko na kratko predstaviš svoj najbolj običajen dan na radiu?

Že od nekdaj so me znanke v domačem Šmartnem spraševale, kakšno službo pravzaprav opravljam, saj me slišijo le dvakrat, trikrat na teden. A jim povem, da je tudi "obmikrofonskega" dela kar precej. So stvari, ki jih je treba pripraviti, morda prebrati za sodelavce iz drugih uredništev, telefonski klici, iskanje gostov za redne oddaje … Ampak najraje imam vodenje programa. To je zame pravzaprav sanjski poklic. Sem in tja kakšno rečeš, skušaš biti duhovit, lahko si na trenutke igralec in ti ne zamerijo, včasih moraš celo biti igralec pri prebiranju, dramatiziranju tekstov, poslušaš glasbo poslušaš, če imaš srečo, jo lahko tudi sam izbereš, izpolnjuješ glasbene želje, … Ure pa tečejo. (smeh) K sreči je tudi plača redna.

Delo je precej raznoliko, zato se nemalokrat pripeti tudi kakšna nevšečnost. Katera je tista najbolj nerodna situacija, ki ti bo ostala v spominu?

Kadarkoli pride do nerodne situacije, si rečem, da si moram to zapomniti, ker me bo to gotovo nekdo še kdaj vprašal. To so cvetke, ki pridejo na dan ob takšnih intervjujih. Ampak ker jih ponavadi ne zapišem, vse uide. Tudi zdaj ne morem priklicati nobene, čeprav je nedavno bilo nekaj ... Pridejo in gredo, kot pri vsakem delu. Ampak res je, da kadar delaš z besedo, s sogovorniki, so lahko pogostejše. K sreči niso bile nikoli tako tragične, da bi zaradi tega ostale v spominu. (smeh)

Končajva nekoliko drugače. Jure Sešek je …

Radijski voditelj. Pred tem bi dodal oče treh fantov. Mislim, da sem povprečen Slovenec, ki ima rad več stvari, ki ga obdajajo. Če nase gledam strokovno, če gledam na tisto, kar je prinesla moja izobrazba, sem že od nekdaj bolj družboslovec. Ampak kot mož in odgovoren tudi za kakšno stanje v hiši se prav tako znajdem s kakšnim orodjem. No, vsaj poskušam. (smeh) Rad bi bil pravzaprav en prijazen Jure in bi bilo čisto dovolj.