Dr. Janko Malle o skupnem slovenskem prostoru

Slovenija 24. 03. 2011, 07:34 Matjaž Merljak

Na desetem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru je svoj pogled na temo skupnega slovenskega kulturnega gospodarskega in znanstvenega prostora predstavil tudi dr. Janko Malle, Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Dal mu je naslov "Dovolj je floskul v skupnem Slovenskem kulturnem prostoru".

Ker izhajam iz prepričanja, da se samopodoba Koroških Slovencev gradi in potrjuje z jezikom, se sprašujem, ali smo pri tem uspešni in kaj nas ovira, da nismo bolj prodorni, bolj produktivni ali pa morda bolj prepričljivi. Za malodušje sicer ni pravega razloga, saj je kulturno dogajanje med Koroškimi Slovenci dovolj razgibamo. Kljub temu pa nam to ne sme vzbujati pretirane samozadostnosti in pretiranega hvalisanja, češ, da je vse v redu, samo da se v kulturi kaj dogaja. Samozadostna drža je praviloma najboljša potuha za povprečneže, ki nimajo želje po izboljševanju kakovostni svojega počutja in ponavljanju obrabljenih ritualov, ki so spremljevalci kulture povsod tam v naši družbi, kjer primanjkuje prostora za razvoj duhovnega in kulturnega pluralizma. Toda, kljub tem nevarnim spremljevalcem kulture smo Koroški Slovenci dejavni in tudi uspešni, predvsem na glasbenem in gledališčem področju. Manj uspešni pa smo na področju jezikovne vzgoje. Ne samo, zaradi hiranja slovenskega literarnega ustvarjanja, tudi drugače nas lahko povsem opravičeno skrbi, da tudi tisti del mlajše generacije, ki sicer še govori slovensko izgublja občutek za jezik, ki je, po mojem mnenju, odvisen od njegovega znanja. Morda mi bo kdo očital vzgoje tako imenovanje nacionalnih čustev, vendar mislim, da to z njimi nima nobenega opravka. Gre za preprosto vprašanje, ali je slovenski jezik v našem vsakdanjem življenju tudi naše običajno, komunikacijsko sredstvo.

Na šibkost znanja slovenskega jezika nas med drugim opozarjajo gledališke predstave, v katerih nastopajo otroci in filmi, kjer namesto običajne in sproščene govorice prevladuje drdranje naučenega besedila. Opažam, da večina mladih na Koroškem lažje govori nemško kot slovensko. Če nočemo, da se nam slovenski jezik popolnoma odtuji, bomo morali na Koroškem izboljšati slovensko jezikovno kulturo. Najprej mora za nas same postati bistveni del koroške kulture in enakovreden drugim jezikom, govoriti pa ga bomo s ponosom in ne z občutkom njegove manjvrednosti. Najprej moramo biti sami v sebi prepričani o njegovi uporabnosti in kulturni vrednosti in šele na to bomo lahko vzgajali mlajše generacije.

V državnem zboru je v četrtek, 1. julija 2010, potekalo tradicionalno Vseslovensko srečanje. Pripravila ga je Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Srečanje je imelo naslov Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija? Več...

 

 

Vsekakor bi pot utrjevanje jezikovnega samozavedanja na Koroškem olajšala večja afirmacija celotne slovenske kulture. Še vedno je kulturna izmenjava z Republiko Slovenijo prešibka in omejena le na občasne akcije ali kulturne prireditve predvsem manifestativnega značaja. Pogrešamo sistem kulturne izmenjave, kakršen je na primer gledališki abonma z gostovanji poklicnih gledališč iz Slovenije, ki bi zagotavljal, da bi bila kulturna ustvarjalnost dostopna vsem Slovencem tako v Republiki Sloveniji kot zunaj nje. Prepričan sem, da je v osrednjo kulturno dogajanje v Republiki Sloveniji treba integrirati tudi kulturne in umetniške dosežke Slovencev zunaj njenih meja, samo tako bi imela celotna kulturna ustvarjalnost slovenskega naroda večji pomen, zato pa bi se morala s povezovanjem slovenske kulture z vso odgovornostjo ukvarjati tista institucija slovenske države, ki skrbi za sistemsko ureditev kulturnega ustvarjanja in vzdrževanju kulturne infrastrukture, to je, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je do leta 2004 skrbelo tudi za kulturno delovanje Slovencev zunaj njenih meja.

Če je Republika Slovenija mnenja, da je tako imenovana zamejska kultura del slovenskega nacionalnega programa, za katerega skrbi njeno Ministrstvo za kulturo, potem bi bilo prav, da bi prevzelo skrb ne samo za kulturo slovenske države, ampak tudi za kulturo celotnega slovenskega naroda. To bi bila najobetavnejša pot za vzbujanje in razvijanje zavesti o kulturni pripadnosti slovenskemu narodu.

Dejstvo je, da se je geslo o skupnem kulturnem prostoru izjalovilo v prazno floskulo, ki ne presega njenega deklarativnega pomena, namesto, da bi skupni kulturni prostor okrepil institucionalno. To pomeni, da manjšin zunaj Republike Slovenije ne bi smeli obravnavati kot nekakšne ločene življenjske prostore, ki imajo po vseh znakih sodeč le še kakšno obrobno, brez vsebinsko razmerje do centralnega slovenskega prostora. Kljub temu pa je treba upoštevati realnost dveh kulturnih prostorov, v katerih Koroški Slovenci živijo. Dejstvo, da živimo v jezikovno mešanih sredinah, zato je vprašanje sožitja in več kulturnosti osrednje vprašanje. Nasprotniki teze o večkulturnosti svojega nasprotovanja ne pojasnjujejo in preprosto govorijo o izgubi narodne identitete. V bistvu so to teze nacionalnega spora, ki v približevanju drugemu vidi kapitulacijo, toda nekateri spregledajo bistvo, da bomo mi, predvsem pa naši otroci vedno globlje vračali v avstrijsko stvarnost, ki se povezuje in se bo povezovala s Slovenijo mimo manjšine.

Moderno tržišče se vedno manj ozira na narodnostne meje, zato je opcija o odprti manjšini za Slovence, ki živimo na jezikovnem mešanem ozemlju bolj varna, ker predpostavlja in ne izključuje prijaznosti in tolerance večinskega naroda. Ekskluzivistične paradigme, ki v razumevanje slovenstva ne vključujejo različnosti in poudarjajo le slovenstvo po poreklu ne more raziti široko plastne kulturne samozavesti, zato se popolnoma strinjam z ugotovitvijo antropologinje dr. Irene Šumi, ki se s svojo ugotovitvijo presega starinska strokovna stališča, taka namreč, ki bi bolj odgovarjajo sentimentalnemu zadoščenju pozno romantičnega tradicionalizma, naj jo citiram: "Kljub temu, da iz zamejstva prihajajo alarmantni podatki, da materni jezik zamira in da je asimilacija na pohodu, pa vse kvalitativne študije na terenu kažejo, da ta podatek ne drži, da je to nekakšna ideologizacija, ki je sama sebi namen. Ljudi, katerim je slovenščina njihov zasebni kot, javni je pa primer nemščina, se stigmatizira. Slovenska državna ideologija, pogosta pa tudi manjšinska politična elita, nista ravnali pametno, ko sta pri Koroških Slovencih ekskorciali patriotska čustva, kot tudi nista marali ljudi, ki so se počutili Slovence, radi pa so pisali in predavali v nemščini. Če slovenstvo v razumevanju samega sebe ne bo vključilo vseh načinov realnega bivanja res nima prihodnosti."

Zato tudi teza o skupnem ali celo enotnem slovenskem kulturnem prostoru sprejemam z določeno rezervo. Do slej nam je zameglila pogled na realnost dveh kulturnih prostorov, ki se ne samo stikata temveč prepletata. Kot Slovenci zunaj Republike Slovenije smo imeli in imamo različne pristope do slovenskega jezika in slovenstva, od narodnega priznanja do želje po znanju slovenskega jezika. V tem kontekstu se vprašanja obstoja Slovencev zunaj Republike Slovenije poimenujemo kot jezikovno kulturno vprašanje in ne kot klasično nacionalno vprašanje.

(iz magnetograma Državnega zbora)