V Mariboru slovesno ob spremembi na nadškofijskem sedežu

Slovenija | 06.03.2011, 17:17

Nadškof Marjan Turnšek je še z zunanjo slovesnostjo sprejel vodenje mariborske nadškofije. Papež Benedikt XVI. ga je namreč v začetku februarja imenoval za naslednika nadškofa Franca Krambergerja, potem ko je sprejel njegovo odpoved službi.

Bogoslužno slavje ob spremembi na sedežu mariborske nadškofije je bilo v stolni cerkvi svetega Janeza Krstnika v štajerski prestolnici. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference, nadškof Anton Stres. Z njim so maševali nadškofa Turnšek in Kramberger, ostali naši škofje, škofa iz Gradca in Varaždina ter duhovniki mariborske nadškofije in tudi drugih škofij.

Nadškof Kramberger je v uvodu v sveto mašo najprej izrekel besede svetopisemskega pisatelja: "Rodovi prihajajo in odhajajo, On, Bog, pa ostane zvest za vse čase." Kot je poudaril, to velja za zgodovino vsega človeštva, vsakega naroda in tudi za krajevno in vesoljno Cerkev. Ob zahvalah Bogu, prejšnjemu in zdajšnjemu papežu, pomožnim škofom in nadškofoma pomočnikoma ter vsem vernikom je prosil tudi odpuščanja. "Danes je tudi priložnost, ki je ne smem zamuditi, da namreč prav vse, še posebej sobrate duhovnike prosim za odpuščanje, če sem katerega žalil, prizadel ali morda z besedo, nepremišljenim dejanjem in ravnanjem celo pohujšal," je dejal. Sklenil je z besedami blaženega škofa Antona Martina Slomška: "Mene pozabite, nauka, ki sem ga oznanjal, pa ne pozabite."

V nagovoru po evangeliju se je nadškof Stres zahvalil nadškofu Krambergerju za njegov dolgoletni trud. "Prav je, da v tem trenutku najprej v sebi okrepimo vero in zaupanje, da Božja zgradba, ki je mariborska krajevna Cerkev, trdno stoji na vogalnem kamnu, ki je Jezus Kristus. Dosedanji nadškof se je tega dobro zavedal in samo v tej veri in zaupanju je pred več kot 30. leti v težkih razmerah lahko sprejel vodstvo takratne mariborske škofije. Z vso gorečnostjo je skrbel, da je krajevna Cerkev ostala zvesta Jezusu Kristusu, kajti samo na njem je lahko in tudi bo obstala," je dejal.

Nadškof Stres se zaveda težkih razmer, v katerih vodenje mariborske nadškofije prevzema nadškof Turnšek. "Čeprav so zahtevne okoliščine tokrat drugačne in imajo druge vzroke, kakor so jih imele pred tremi desetletji, je temeljna drža novega pastirja ista: zvestoba veri v Jezusa Kristusa in zaupanje vanj," je poudaril in dodal, da "dokler je Jezus Kristus temeljni kamen, na katerem gradimo, ni povoda za strah in malodušje, ne glede na to, kako močan je vihar in kako visoki so valovi, ki se zaganjajo vanjo".

Predsednik Slovenske škofovske konference je spomnil tudi na prednostne naloge Cerkve in njenih voditeljev. Kot je dejal, je pred njimi "izziv, da bi čim več njenih članov krščansko vero postavilo na tako trden temelj, na skalo, ki vzdrži v vsakršnih preizkušnjah". Poudaril je, da to imenujemo osebna vera. "Osebno verujemo tedaj, ko ne verujemo samo zaradi tega, ker so veri in Cerkvi pripadali naši starši, stari starši in sorodniki, ampak smo do prepričanja o Jezusu Kristusu prišli sami in smo se morda morali za to tudi osebno potruditi," je še dodal nadškof Stres. Obenem je pozval k molitvi za novega mariborskega ordinarija.

Tudi nadškof Turnšek se je zahvalil svojemu predhodniku, nadškofu Krambergerju, in ga prosil za nadaljnje sodelovanje. Za podporo je prosil tudi duhovnike in vernike mariborske nadškofije. Kot je dejal, je bistvo Jezusove Cerkve "predvsem v pristnih odnosih navznoter in navzven. Cerkev kot struktura, ki se prilagaja potrebam, je le toliko, kot je za življenje potrebno. Njena glavna naloga ostaja svetu darovati Kristusa". Nadškof Turnšek je spomnil na zadnje dogajanje. "Kristusova podoba Cerkve kot ladje na razburkanem morju je v zadnjem času za mariborsko krajevno Cerkev zelo zgovorna, kar je razvidno tudi iz vseh medijev. Ne velja samo za področje gospodarjenja s tvarnimi dobrinami, ampak tudi za druga področja duhovnega boja med dobrim in zlim," je dejal. Priznal je, da se je v zadnjem času pogosto spraševal: "Verujem, da je Tisti tam Bog?" Povedal je, da je v srcu odgovarjal "verujem" ter ga prosil in osvobojen strahu šel naprej, čeprav še ni pomiril zunanjega viharja. Vse je povabil: "Z novo močjo zaživimo čistost, uboštvo in pokorščino v osebnem in občestvenem delovanju. Naj bodo te evangeljske drže naš odgovor na uživaštvo, na nepravo bogastvo z zagledanostjo vase ter na zlorabo moči in oblasti nad drugimi. S tem kot Cerkev služimo iskanju in vzpostavljanju marsikje izgubljenega ravnovesja v svetu. Osrednji temelj tega ravnovesja ostaja vera v Boga, brez katere se prej ali slej vse zamaje."

Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa v celoti

Spoštovani sobratje škofje in duhovniki, redovnice in redovniki, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Jezusova zelo zgovorna prispodoba o dveh hišah (prim. Mt 7,24–27), zgrajenih na zelo različnih temeljih, nas vedno znova spodbuja k premisleku in odgovornosti. Prispodoba hiše ali zgradbe je prispodoba najrazličnejših gradenj našega življenja. Že samo naše osebno življenje je gradnja, ki jo oblikujemo od mladosti do zadnjega dne. Take zgradbe so naše družine, naše različne skupnosti v družbi in Cerkvi. Takšna zgradba je navsezadnje Cerkev sama, kajti podoba skale iz današnjega evangelija nas spominja na tisto skalo, ki nosi osebno ime Skala ali Peter, še posebej pa nas podoba skale spominja na vogalni kamen Cerkve, ki je Jezus Kristus. Jezus Kristus je najbolj trden in neuničljiv temelj Božje zgradbe, ki je Cerkev. Mi, ki jo sestavljamo, smo njeni živi kamni, iz katerih je zgrajena, njen vogalni kamen pa je od mrtvih vstali Gospod. Apostol Pavel v pismu Efežanom to opisuje, ko pravi: "Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem vsa stavba skladno raste v svet tempelj Gospodu (Ef 2,20–21)." Drugega temeljnega kamna za naše osebno življenje kakor tudi za naše družbene in cerkvene skupnosti ni.

Danes smo se zbrali k slovesnemu bogoslužju, da se ob spremembi v vodstvu mariborske nadškofije in metropolije najprej zahvalimo dosedanjemu pastirju in prvemu mariborskemu nadškofu metropolitu Francu Krambergerju za ves njegov dolgoletni trud. Obenem želimo tudi novega nadškofa metropolita Marjana Turnška z molitvijo, izrazi solidarnosti, medsebojne povezanosti in sodelovanja pospremiti na pot novega služenja. Prav je, da v tem trenutku najprej v sebi okrepimo vero in zaupanje, da Božja zgradba, ki je mariborska krajevna Cerkev, trdno stoji na vogalnem kamnu, ki je Jezus Kristus. Dosedanji nadškof se je tega dobro zavedal in samo v tej veri in zaupanju je pred več kot 30. leti v težkih razmerah lahko sprejel vodstvo takratne mariborske škofije. Z vso gorečnostjo je skrbel, da je krajevna Cerkev ostala zvesta Jezusu Kristusu, kajti samo na njem je lahko in tudi bo obstala. Z globoko vero in zaupanjem sprejema vodstvo nadškofije danes tudi novi nadškof. Čeprav so zahtevne okoliščine tokrat drugačne in imajo druge vzroke, kakor so jih imele pred tremi desetletji, je temeljna drža novega pastirja ista: zvestoba veri v Jezusa Kristusa in zaupanje vanj. Dokler je Jezus Kristus temeljni kamen, na katerem gradimo, ni povoda za strah in malodušje, ne glede na to, kako močan je vihar in kako visoki so valovi, ki se zaganjajo vanjo.

Vse je torej odvisno od naše zvestobe Gospodu. V današnjem evangeliju nas Jezus svari pred samoprevaro, ki je lahko usodna. Jezus poudarja, da zunanja pripadnost njemu in njegovi Cerkvi ne zadoščata. O tem, da ta nevarnost ni majhna, govori tudi razlika med številom tistih, ki se imajo za katoličane in številom tistih, ki se zavedajo, da brez nedeljske svete maše človek na dolgi rok ne more ostati zvest svoji veri. Mnogi se še imajo za katoličane, ker so se v pripadnosti Cerkvi rodili, bili so krščeni in so se ob pomembnih življenjskih prelomnicah na to pripadnost tudi spomnili. Dejansko pa se jim za oseben odnos z Gospodom Jezusom Kristusom ni bilo potrebno posebej (po)truditi. Vera v Jezusa Kristusa jim je bila položena v zibelko kot nekakšna samoumevnost, s katero se niso ukvarjali, se zanjo borili, zanjo kaj pretrpeli in se za zvestobo Gospodu niso osebno odločili. Takšna pripadnost je zato praviloma krhka. Resničnih vrednosti in celo dragocenih stvari, za katere se nam v življenju ni bilo potrebno potruditi, se navadno niti ne zavedamo. Tudi pregovor pravi, da zdravje začnemo ceniti šele tedaj, ko ga izgubimo. Če je naša pripadnost Gospodu Jezusu šibka in površinska, ni potrebna močna preizkušnja, ni potreben hud vihar ali močan naliv, da jo odnese s seboj. Prej drugače pa je, če je naša pripadnost Jezusu Kristusu močna in globoko ukoreninjena. Tedaj trdno stoji na svojem vogalnem kamnu. Trdnost se (z)gradi s poglabljanjem v krščansko vero, njenim spoznavanjem, s samostojno odločitvijo ter s spoznanjem in prepričanjem, da je Jezus naša edina Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6).

Med prednostnimi nalogami Cerkve in njenih voditeljev je izziv, da bi čim več njenih članov krščansko vero postavilo na tako trden temelj, na skalo, ki vzdrži v vsakršnih preizkušnjah. To imenujemo osebna vera. Osebno verujemo tedaj, ko ne verujemo samo zaradi tega, ker so veri in Cerkvi pripadali naši starši, stari starši in sorodniki, ampak smo do prepričanja o Jezusu Kristusu prišli sami in smo se morda morali za to tudi osebno potruditi. Podobno kot Samarijani v Janezovem evangeliju, ki so najprej prišli k Jezusu bolj iz radovednosti zaradi Samarijankinega pripovedovanja, potem pa so govorili: "Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta (Jn 4,42)." Ko kristjani po razsvetljenju Svetega Duha pridemo do osebnega spoznanja in prepričanja, da je Jezus – in edino On – odrešenik sveta, da nimamo iti nikamor drugam, ker ima samo On "Besede večnega življenja" (prim. Jn 6,68), tedaj je naša vera postavljena na trdno skalo. Tedaj jo začnemo tudi ceniti v njeni resnični in nenadomestljivi vrednosti in smo nanjo upravičeno ponosni. Iz osebne vere potem živimo in ji sledimo na vseh poteh našega življenja ter zanjo pričujemo v osebnem življenju in javnem delovanju. V tem primeru je tudi nevarnost, da bi sicer govorili "Gospod, Gospod", v življenju pa ne bi sledili njegovim besedam in njegovemu zgledu, veliko manjša.

Utrjevanje osebne vere v Jezusa Kristusa in življenjske zvestobe za temeljne vrednote Božjega kraljestva je ena od prednostnih nalog pastirjev v Cerkvi. Jezus jo je to nakazal takrat, ko je apostolu Petru rekel: "Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ti, ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate (Lk 22,32)." Službo utrjevanja bratov in sester v veri in pripadnosti Jezusu Kristusu v Cerkvi za verodostojno pričevanje v sodobnem svetu danes od svojega predhodnika sprejema novi mariborski nadškof. Spremlja ga Jezusova molitev, naj ga spremlja tudi naša. Amen.

Zahvala mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Marjana Turnška v celoti

Dragi bratje v škofovski službi iz domovine in tujine, redovne predstojnice in predstojniki, spoštovani predstavnik apostolske nunciature v Sloveniji, dragi kanoniki, (nad)dekani, dragi duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, bogoslovci, malosemeniščniki, ožji sodelavci na ordinariatu, spoštovani sorodniki upokojenega nadškofa in moji domači; spoštovani predstavniki bratskih krščanskih skupnosti, dragi prijatelji in cenjeni gostje!

"Hočem, z Božjo pomočjo!" S tem bogoslužnim izrazom zanašanja predvsem na Božjo pomoč sem 3. februarja 2011 sprejel odgovorno služenje vodenja mariborske krajevne Cerkve iz Vaših rok, spoštovani šesti naslednik bl. škofa Antona Martina msgr. dr. Franc Kramberger. Za Vaše skoraj tridesetletno vdano in pastoralno rodovitno pastirsko služenje se Vam iskreno zahvaljujem in Vas prosim za tesno sodelovanje še naprej. Gospod naj Vam bo na Slomškovo priprošnjo bogat plačnik in Vam podeli svoj mir!

S sinovsko vdanostjo in hvaležnostjo za zaupano službo želim ostati živo povezan s papežem Benediktom XVI. in njegovimi sodelavci. Za enako živo vez prosim tudi vas, dragi zbor duhovnikov mariborske nadškofije. Vabim vas, da zakramentalno povezanost utelesimo v odkritem in sprotnem dialogu na vseh ravneh. Bratska skupnost pomeni medsebojno podpiranje in predvsem biti eno v služenju in odrekanju zaradi Božjega kraljestva. Želim si, da se duh povezanosti in pripadnosti Kristusovi Cerkvi širi tudi naprej v naša občestva vernikov. Vse vernike naše škofije zato vabim k še smelejšemu sodelovanju in k skupnemu uresničevanju poslanstva, ki nam ga je sredi sveta zaupal Kristus. Bistvo njegove Cerkve je predvsem v pristnih odnosih navznoter in navzven; Cerkev kot struktura, ki se prilagaja potrebam, je le toliko, kot je za življenje potrebno. Njena glavna naloga ostaja svetu darovati Kristusa.

Kristusova podoba Cerkve kot ladje na razburkanem morju je v zadnjem času za mariborsko krajevno Cerkev zelo zgovorna, kar je razvidno tudi iz vseh medijev. Ne velja samo za področje gospodarjenja s tvarnimi dobrinami, ampak tudi za druga področja duhovnega boja med dobrim in zlim. Morda je nekoliko manj vidno, da je na tej ladji, na njeni krmi, Gospod (prim. Mr 4,38). Učenci ga sicer vidijo v čolnu, a ga hkrati vidijo, da spi. Namesto, da bi ga prosili za pomoč, mu očitajo, češ, »Ti ni mar, da se potapljamo?« Njihova nevera bi ga bolela manj kot njihov očitek o njegovi brezbrižnosti, ki podira še zadnjo brv v medsebojnem odnosu. Mu tudi mi očitamo, da spi in da mu ni mar za nas? Morda to očitamo drug drugemu? A On spi, ker je Bog in Gospodar vsega; spi, da bi spodbudil tudi svoje učence, naj tudi oni po tem, ko so posejali seme v zemljo, zaupajo Očetu, da On daje rast, naj sestopijo z njive in sprejmejo njegov »spanec« zaupanja in vere, da bo lahko seme obrodilo sadove (prim. Mr 4,26–29).

V zadnjem času sem se še pogosteje zaziral proti "krmi" in se spraševal: "Verujem, da je Tisti tam Bog?" "Verujem," sem odgovarjal v srcu, ga prosil in osvobojen strahu šel naprej, čeprav še ni pomiril zunanjega viharja. Bratje škofje, duhovniki in verniki laiki, prosimo ga skupaj za edino potrebno!

Draga mariborska Cerkev, to vero poglabljajmo še posebej ob nedeljskem obhajanju svete evharistije! Spreglejmo skušnjavo razdora in se odločimo za priložnost očiščenja in prerojenja v duhu evangeljskih svetov: čistosti, uboštva in pokorščine na vseh področjih. To je Kristusov program za vse, ki mu sledijo; naj bo tudi naš. Mi želimo hoditi za Njim, ker je edini Odrešenik. On naj (p)ostaja naše edino središče. Dragi duhovniki, diakoni in verniki laiki! Z novo močjo zaživimo čistost, uboštvo in pokorščino v osebnem in občestvenem delovanju. Naj bodo te evangeljske drže naš odgovor na uživaštvo, na nepravo bogastvo z zagledanostjo vase ter na zlorabo moči in oblasti nad drugimi. S tem kot Cerkev služimo iskanju in vzpostavljanju marsikje izgubljenega ravnovesja v svetu. Osrednji temelj tega ravnovesja ostaja vera v Boga, brez katere se prej ali slej vse zamaje. Vabim vas, da s takšnim načinom življenja služimo svetu in skupnemu dobremu.

Skupaj z vami želim verjeti, še posebej z vsemi mladimi, da zemeljsko bivanje ni nekaj lahkotnega, nekaj za "izkoristiti", ampak da je poslanstvo, ki nam ga je kot vsakemu lastno nalogo zaupal Stvarnik na osebni in javni ravni. Kot ljudje se uresničimo le, če jo dobro opravimo. In to je naloga, ki jo po nas v slovenskem prostoru uresničuje Bog sam. Naša smer, ki jo v globini slutim, je zato smer nove zemlje in novega neba. Smer poglabljanja osebne vere vsakega krščenega; vere, ki v sebi nosi nekaj Pavlovega doživetja pred Damaskom (Apd 9,1–19) in iz njega izvirajoče evangelizatorske vneme. Samo skupaj bomo našli nove pristope, nove možnosti in vzpostavljali nova okolja, kjer se bo to lahko zgodilo. Pa ne sami. Z veseljem se bomo vključevali v skupna iskanja in snovanja pastoralnega načrtovanja Katoliške Cerkve na Slovenskem. S pravoslavnimi in evangeličani ter drugimi kristjani bomo polni upanja nadaljevali ekumensko pričevanje razdeljenemu svetu, da edinost v različnosti lahko raste. Za nas je dragocen tudi medverski dialog z muslimani in drugimi drugače verujočimi ter z vsemi ljudmi dobre volje, saj moremo skupaj dati družbi, katere del smo, temeljne vrednostne usmeritve, ki marsikje izginjajo.

Želim si živeti in sooblikovati občestvo Katoliške Cerkve, ki je vedno potrebna prenavljanja, a je klub temu vedno "nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu" (C 1). To je tudi naravno izhodišče za tvorno sodelovanje naše krajevne Cerkve v slovenski družbeni stvarnosti.

Služba, ki mi je bila zaupana, me presega. Vse vas zato iskreno prosim za podporo z molitvijo in darovanjem vašega trpljenja. Še posebej se priporočam vam, dragi trpeči bratje in sestre, saj sem prepričan, da vam je Gospod prav po vašem trpljenju še posebej blizu.

Ob koncu se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste se odzvali vabilu in ste tu v mariborski stolnici ali z nami povezani prek Radia Ognjišče ali Exodus TV, ki se jima za njuno služenje zahvaljujem. Za občestvenost sem hvaležen vam, dragi bratje (nad)škofje, še posebej Vam, ljubljanski nadškof metropolit ter predsednik SŠK msgr. dr. Anton Stres za vodenje današnje slovesnosti ter razlago Božje besede, ki je luč našim nogam.

Prisrčni "Bog povrni" vsem, ki ste svoj čas in moči žrtvovali za pripravo te slovesnosti in danes pri njej sodelovali v prezbiteriju ali na koru.

Nad vse pa naj bo zahvaljen Bog, ki nam je tudi v tej uri milostljiv!

Pred koncem slovesnosti je zahvalo v imenu duhovnikov izrekel župnik in dekan ter častni kanonik Franc Linasi

Spoštovana gospoda nadškofa in metropolita dr. Franc Kramberger in dr. Marjan Turnšek, spoštovani nadškof metropolit, predsednik slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, spoštovani škofje, duhovniki, dragi verniki.

Pomladni dnevi bodo v vinograde naše lepe domovine privabili delavce, ki bodo obrezovali trte, popravljali terase, ograje in vse, kar se je v zimskem času poškodovalo.

Po neurju, ki je zajelo gospodov vinograd med Podlehnikom in Koprivno, med Konjicami in Slovenskimi goricami smo danes zbrani ob dogodku, da se Vam spoštovani g. nadškof Franc Kramberger zahvalimo, da ste se tri desetletja trudili, da bi mladike v tem Božjem in Slomškovem vinogradu rodile dobro grozdje, za trud, ki ste ga vložili v to, da bi ga obvarovali pred tistimi, ki so se ga hoteli polastiti od zunaj in od znotraj. Bog sam ve, koliko molitev in napora ste vložili v ta namen.

Zahvaljujemo se vam, ker ste se trudili, kolikor ste mogli, slišati vsako našo prošnjo in zato ste večkrat po bogoslužju v eni župniji, tako rekoč, s sendvičem v roki odhiteli v drugo župnijo, da bi tudi tam potrjevali svoje brate in sestre v veri, saj ste čutili, da je tudi najmanjša župnijska skupnost pomembna za našo krajevno in vesoljno Cerkev;

Zahvaljujemo se vam za vaše molitve, ko ste po vsaki slovesnosti, kot »mladika« pokleknili pred Kristusa v tabernakelju, z vero in zaupanjem, da je on »trta«, ki daje življenje;

Zahvaljujemo se vam za vaše nagovore, ki ste jih, vsem nam v zgled, skrbno pripravljali in nas z njimi tolažili, bodrili in krepili na poti vere, upanja in ljubezni;

Zahvaljujemo se vam za tiho prenašanje križa, tudi takrat, ko ste morda čutili, da so posamezniki zlorabljali vaše zaupanje. Upam si ugibati, da ste takrat ravnali v duhu služabnika iz evangelija, ki je Gospodarja prosil za smokvo, ki ni rodila sadov, naj jo pusti še eno leto, in upal, da bo potem, obrezana in pognojena, rodila dobre sadove.

Spoštovani g. nadškof. V imenu duhovnikov, redovnikov in redovnic, vas danes prosim odpuščanja, če smo kdaj zadremali, kakor apostoli na Oljski gori in vas sredi vinograda pustili samega. Še naprej bomo potrebni vaših molitev in veseli srečanj z vami.

V Gospodovem vinogradu je vedno dovolj dela, to vigred in naslednja leta pa ga bo še več.

Spoštovani g. nadškof Marjan Turnšek.

V brevirju duhovniki v teh dneh beremo in premišljujemo Jobovo knjigo. Je to slučaj? Ne, rekel bom, da je za nas nagovor božje previdnosti, kakor je Job zaupal v Boga, zaupajmo tudi mi in lažje bomo nosili bremena drug drugemu.

Vemo, da ne bo lahko. Ker pa vaše geslo: Bog je ljubezen, niso samo lepe besede ampak skala, na kateri zidate, se vam pridružujemo pri prenašanju bremen, saj vemo, da smo skupaj močnejši in bogati bomo, če bomo drug drugega slišali, poznali, se krepili v veri in utrjevali v upanju in z ljubeznijo, pa tudi odločno besedo, kadar bo to potrebno, opominjali na nevarnosti in skušnjave.

On, Nebeški Oče, ki vam je v tem nemirnem času zaupal vodenje naše nadškofije, naj vas, kakor Joba krepi v veri, da boste kot naš pastir še naprej hodili za Jezusom Dobrim pastirjem, pred nami duhovniki in zaupanim občestvom.

Bog, Nebeška Mati Marija in priprošnja blaženega A.M: Slomška, bodi z vami!