p. Raniero Cantalamessa
P. Cantalamessa: Božič kot priložnost za doživetje svetega
Cerkev po svetu
Papež Benedikt XVI. je v petek dopoldne prisluhnil tretji in zadnji adventni pridigi, v kateri je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa spregovoril o racionalizmu. V dosedanjih dveh pridigah je Cantalamessa osvetlil scientizem in sekularizem ter krščanski odgovor nanju.
Nanašajoč se na bl. Johna Henryja Newmana, je p. Cantalamessa uzurpacijo razuma opredelil kot razpršeno zlorabo moči, ki se pokaže vsakokrat, ko gre za religijo, in sicer brez ustreznega globljega poznavanja ali brez potrebnega spoštovanja temeljnih načel. Ta domišljavost razuma se v Svetem pismu imenuje ''modrost sveta'' in pomeni premišljevati religijo s sekularno mislijo ter na podlagi svetnih načel. Razum ne more biti zadnji razsodnik religije in vere, je poudaril p. Cantalamessa in nadaljeval, da se racionalizem lahko opredeli tudi kot drža izolacionizma, zaprtosti v sam razum, ki zunaj lastnega prostora ne priznava ničesar drugega. Vendar pa, kot je izpostavil p. Cantalamessa, se je v vsaki dobi proti absolutizmu razuma dvignil glas tako vernikov kot tudi filozofov in znanstvenikov, pri čemer je papeški pridigar navedel primere kot so Pascal, Kierkegaard, Rudolf Otto, Kant in Francis Collins. S tem, ko se ne priznava zmožnost za presežno, se namreč razum omejuje in ponižuje, je izpostavil p. Cantalamessa in nadaljeval, da je treba najti pot za osvoboditev vere in da se proti racionalizmu ni moč boriti z drugim racionalizmom.
Kot možnost je nakazal vsesplošno in objektivno izkušnjo svetega, ki sicer ne pomeni vere v vstalega Kristusa, ampak prej odprtost za skrivnostno, dojemanje nečesa, kar je onkraj sveta in razuma. Obstaja namreč občutenje, ki spremlja človeštvo od vsega začetka in je prisotno v vseh religijah in kulturah. Otto ga imenuje numinozni občutek, ki je neprimerljiv s katerim koli drugim človeškim občutkom in ga človek doživi, ko se znajde pred razodetjem skrivnosti presežnega, ki hkrati privlači in navdaja s strahom. Po Cantalamessovih besedah torej ponovna evangelizacija sekulariziranega sveta prihaja tudi preko ponovne obuditve občutka za sveto. Racionalizem namreč pomeni izgubo ravno tega občutka, zatorej je nujno, da Cerkev pomaga ljudem ponovno odkriti prisotnost in lepoto svetega v svetu. V vsakdanjem življenju je vrsta priložnosti, ko lahko doživimo to ''drugo'' razsežnost, na primer ob zaljubljenosti, rojstvu otroka, doživetju sreče. Osebam je treba pomagati, da odprejo svoje oči in v sebi odkrijejo sposobnost čudenja.
Za nas vernike pa bi posebna priložnost za doživljanje svetega morala biti liturgija, saj je ravno tukaj Kristus med nami živo navzoč. Na ta način tudi nastajajo Božji pričevalci, je nadaljeval Cantalamessa in izpostavil, da bodo v prihodnosti vero ohranjale živo tiste osebe, ki imajo globoko izkušnjo Boga, in to ne le na ravni racionalnosti. Božič je lahko posebna priložnost za ta zasuk vere. Je najvišje razodetje Boga, najvišja manifestacija svetega, je izpostavil p. Cantalamessa in opozoril, da žal sekularizacija božič največkrat zvaja na neko navdušenje nad naravnim in ne nad nadnaravnim: božič postane praznik družinskih vrednot, zime, božičnega drevesa, severnih jelenov in božička ali praznik luči.
