Papež prisluhnil drugi adventni pridigi patra Cantalamesse

Cerkev po svetu | 11.12.2010, 10:40

Papež Benedikt XVI. je v petek dopoldne prisluhnil drugi adventni pridigi, ki jih papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa letos pripravlja pod naslovom ''Bodite pogumni: jaz sem svet premagal (Jn 16, 33). Za ponovno evangelizacijo sekulariziranega sveta''.

P. Cantalamessa je je po poročanju slovenskega uredništva radia Vatikan v petek spregovoril o sekularizmu, rekoč da krščanski odgovor nanj ne temelji na neki filozofski ideji, ampak na dogodku, na veri v učlovečenega Boga, torej Kristusa.

Papeški pridigar je sekularizem opredelil kot negativni izraz sekularizacije. Če slednja pomeni razmejitev med Božjim kraljestvom in cesarjevim kraljestvom ter priznava njuno avtonomijo, lahko v tem smisli pravzaprav črpa iz evangelija. Lahko pa tudi vzpostavi držo, ki je popolnoma nasprotna religiji in veri, in v tem primeru je govora o sekularizmu. Slednji namreč med drugim pomeni nasprotje večnosti in je sinonim za temporalizem, za zvedbo realnega na izključno zemeljsko razsežnost. „Padec obzorja večnosti,“ je povedal p. Cantalamessa, „ima za krščansko vero enak učinek, kot ga ima pesek, vržen na ogenj: zaduši jo, vera ugasne.“ Pri tem je vero v večno življenje opredelil kot pomembno področje nove evangelizacije, saj je skozi zgodovino prišlo do zatona ideje o večnosti in zanikanja življenja onkraj smrti. Kot je nakazal p. Cantalamessa, je praktična posledica tega to, da se je naravna želja človeka po živeti vedno izrodila v željo po živeti dobro. S padcem obzorja večnosti, postane človeško trpljenje še bolj absurdno.

Najučinkovitejši odziv na sekularizem je po Cantalamessovih besedah v tem, da pred ljudmi ponovno zablesti gotovost večnega življenja, da se spodbudi notranjo moč, ki poseduje resnico, da se v človeškem srcu spodbudi globoko željo po tej resnici. „Ljudem našega časa, ki v globini srca gojijo to potrebo po večnosti, ne da bi morda imeli poguma priznati jo drugim in celo sebi, lahko ponovimo to, kar je Pavel povedal Atencem: Kar vi iščete, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam,“ je dejal p. Cantalamessa. Krščanski odgovor na sekularizem ne temelji na filozofski ideji o nesmrtnosti duše, kot je to na primer pri Platonu, amapak na dogodku. Edini veljaven odgovor je ta, ki temelji na veri v Božje učlovečenje. „V Kristusu je večnost vstopila v čas in se razodela v mesu,“ je povedal p. Cantalamessa in dodal, da se je pred njim mogoče odločiti za večnost. Evangelist Janez o večnem življenju govori z besedami: ''Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo (1 Jn 1, 2).''

„Za vernike večnost ni samo upanje, ampak je prav tako navzočnost,“ je nadaljeval papeški pridigar. Izkusimo jo vsakokrat, ko izpričamo vero v Kristusa, kajti kdor veruje vanj, že ima večno življenje. Večnost izkusimo vsakokrat, ko prejmemo sveto obhajilo, kajti v njem nam je dano znamenje prihodnje slave, izkusimo jo vsakokrat, ko poslušamo evangelijske besede, ki so besede večnega življenja. „Ta prisotnost večnosti v času se imenuje Sveti Duh,“ je poudaril p. Cantalamessa. Sveti Duh je namreč poroštvo naše dediščine in podarjen nam je bil, da bi s prejemom vesele novice hrepeneli po polnosti.

Po besedah papeškega pridigarja nam obnovljena vera v večnost ne služi le za evangelizacijo, za oznanjevanje drugim, ampak nam najprej služi za nov zagon na naši poti proti svetosti. Oslabljena ideja o večnosti ima namreč vpliv tudi na vernike, saj v njih zmanjšuje zmožnost za pogumno spoprijemanje s trpljenjem in življenjskimi preizkušnjami. Brez vere v večnost zemeljsko trpljenje našo dušo z lahkoto vrže ob tla. Vse se zdi pretežko in čezmerno. Jezus je dejal: ''Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj (Mt, 18, 8).'' „A mi, ki smo izgubili pogled na večnost,“ je nadaljeval p. Cantalamessa, „imamo za pretirano že to, da se od nas zahteva zapreti oči pred nemoralnim prizorom.“ Kot je zapisal sv. Pavel: ''Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno (2Kor 4, 17-18).'' „Teža trpljenja je lahka ravno zato, ker je trenutna,“ je nadaljeval Cantalamessa, „in slava je neizmerna ravno zato, ker je večna.“ Zato sv. Pavel pravi: ''Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18).''